torek, 2. marec 2010

Ljudje iz preteklosti

Po sedmih letih sem na današnji dan srečala mamo svojega prvega resnega fanta. Vedno sva se dobro razumeli. Bila je ljubeča ženska, skrbna mama in pekla je najboljši burek na svetu. Imela me je rada in hudo mi je bilo, ko sva se s fantom razšla, saj sem vedela, da se bo s tem končala tudi najina bližina.

Včasih premišljujem kako čudna so naša pota življenja. Z nekom preživiš leta svojega življenja, si deliš najbolj intimne trenutke, skrbi in strahove, potem pa ta bližina in ljubezen kar izpuhti, da od nje nič več ne ostane. Vsak gre svojo pot, se morda nikoli ne vidimo več, še nedolgo nazaj pa smo si delili vso našo intimo.

Čudno je bilo po tolikih letih spregovoriti z njo. Kaj več kot vljudnih besedičenj pač ne moreš vprašat. Bila sem vesela, da sem jo videla in mislim, da ona prav tako. Lep občutek me je prevzemal, ko sem vstopala domov v blok. Na pragu sosedovega stanovanja sem opazila majhen šopek zvončkov. Nekdo jih je najbrž namenoma pustil pred vrati, za gospo, ki tam stanuje. Kaj ni življenje in prihajajoča pomlad čudovita, četudi nismo več blizu z ljudmi, s katerimi smo včasih bili? Mislim, da kot prebujajoča narava tudi v življenju pride čas, ko se moramo odpreti novim ljudem, novim izkušnjam in pustiti hladno zimo ter hladno srce za seboj. Kdo ve zakaj mora biti tako.



Ni komentarjev: