sreda, 22. december 2010

Razočaranje

Mislila sem, da je konec pregovarjanj, usklajevanj in živcev kar se tiče plače na delovnem mestu. Pol leta že delam na novem delovnem mestu, a sem komaj včeraj dobila pogodbo. Plača v pogodbi ni bila zagotovljena takšna kot obljubljena, a enostavno nimam več energije, da bi se pogajala naprej. Petkrat sem sedela na "zatožni klopi", ker sem prosila nekaj evrov več (verjemite, da čisto zares nekaj evrov) in očitno so me tudi tokrat izigrali. Moj nadrejeni se ne strinja s kadrovsko odločitvijo in bo morda urgiral, kajti sama nimam več volje in upanja v ljudi. Mislijo, da sem neumna in ne spregledam kako so me prinesli naokrog, ker nisem glasno nasprotovala, a enostavno nimam več potrebne energije, da bi se ukvarjala s podlostjo ljudi, četudi delam sebi v škodo.

Skušam se kontrolirati in usmeriti jezo ter razočaranje drugam, a je težko. Dopovedujem si kako pomembno je zdravje, ljudje okoli mene, ki mi dajejo moč ter voljo, da me take stvari povsem ne potrejo ... in tolažim se z mislijo, da se ljudjem, ki mi nenehno prtijo krivico, ne bo vedno godilo dobro - da jih nekoč nekje čaka nekaj slabega. Pa recite karkoli, da sem maščevalna, hudobna ... a če ti nekdo petkrat nekaj obljubi in na koncu naredi drugače, si žal ne zasluži prav nič dobrega. In niti kančka slabe vesti nimam.

Naj bo božični čas v znamenju družinske sreče, tiste pristne, ljubeče, kot sem jo sama deležna, za katero upam, da jo bom znala deliti nekoč med svoje otroke. Pustite slabe misli in razočaranja v preteklosti, kajti niso vredna našega napora. Še v večji meri vzdržujte tisto, kar vas osrečuje in usmerite svojo energijo v ustvarjalnost. Bodite srečni, naučite se biti srečni, ne dopustite zlobnim ljudem, da vas prizadenejo. Bodite močnejši od njih. Kajti vi imate dušo, ki je zlobni ne poznajo. In to je vredno največ.



ponedeljek, 20. december 2010

Operacija

Na splošno sem zelo zdravo dekle, pravzaprav tako zdravo, da se sploh ne znam obnašati pri zdravniku, niti ne vem katera zdravila bi morala vzeti, če bi slučajno kdaj na hitro zbolela.
V petek sem šla na pregled k dermatologinji in me je urgentno poslala na izrez znamenja na nadlahti. Znamenje je bilo veliko 3mm, a se je iz okrogle oblike spremenilo v ploščato.
Moja sestra dela v Kliničnem centru in k moji veliki sreči je bila ves čas zraven. Žal moram poudariti, da je res kar pravijo, če nekoga poznaš si zaslužen za marsikatere privilegije, sploh pa odrešen mučnega čakanja. Pred mano je bilo kakih 20 ljudi in sem prišla prva na vrsto. Odstranili so mi dva majhna znamenja, na nadlahti in hrbtu. Moja sestra je zraven asistirala in vesela sem bila, da je bila ob meni.

Mislila sem, da bo to le manjši poseg, a ne pravijo zastonj, da vsaka - tudi najmanjša operacija zahteva svoj čas okrevanja. Peš pot iz mesta do železniške postaje me je pošteno izmučila. Zaradi šivov ni priporočeno, da se prepogibam in dvigujem težke stvari. Kupila sem si skodelico in dve knjigi, pa mi je bilo pretežko. Držala sem ju z obema rokama, a me je kljub temu bolelo. Vsak napor mi je bil odveč. Ko sem prišla na postajo sem se želela vsest, pa sem ugotovila, da ljubljanska železniška postaja ne premore nobenega stola ali klopce, ki ne bi imela snega. Velik minus! Prej takih stvari sploh nisem opazila. Ko sem se peljala z avtom kratko pot do doma sem težko prestavljala, kajti v rokah je potrebna moč za prestavljanje, pa čeprav sem mislila, da mi bo zlahka šlo. Šele sedaj se zavedam kaj pomeni biti zdrav. Dokler lahko opravljaš vsakdanje funkcije kot so tuširanje, pospravljanje, vožnja ... se niti ne zavedaš koliko to odtehta. Ko pa so ti onemogočene, prideš do spoznanja, da je zdravje zares vredno zlata. Upam, da bodo izvidi pokazali zdravo tkivo.




sreda, 15. december 2010

Lepe knjige

Z največjim veseljem prebiram knjige, ki so lično izdelane. To pomeni, da so barvite, pregledne, da je gostota papirja ravno pravšnja ... seveda to pride bolj v upoštev pri biografijah, leksikonih. V teh dneh sem na dušek prebrala knjigo o delu in življenju Wassilya Kandinskega.


Že od nekdaj sem rada listala lepe knjige. Seveda je toliko bolje, če je tudi vsebina knjige smiselna. Moja želja se je vedno vrtela okoli tega, da bi nekoč opravljala poklic, ki bi imel opravka s knjigami, čeprav nisem nikoli znala definirati kaj konkretno bi to pomenilo. Ko sem včeraj prebrala knjigo do konca sem jo še večkrat prelistala, občudovala postavitev tiska in barve, hkrati pa si domišljala kako lepo bi bilo sodelovati pri podobnih projektih, oblikovanju.
Poznate tiste besede, ki vam jih govorijo, da nikoli ni prepozno, če se preusmeriš v druge sfere, poklice ... toda v praksi je precej težje zbrati dovolj energije in se opogumiti za ta korak. Morda mora biti želja toliko bolj močna ali pa trenutno nezadovoljstvo v življenju, da si pripravljen tvegati. Trenutno je moja služba povsem ok in si nekako ne predstavljam, da bi morala vse svoje navade, pričakovanja uresničevati znova. Po pravici povedano se mi ne da. Morda smo ljudje veliko bolj ujetniki svojih navad, kot si sploh upamo priznati.







sobota, 11. december 2010

Darilo zase

Že dolgo si ogledujem uro, lahko bi rekla, da že celo leto. Zamislila sem si model kako naj bi izgledala, a takšnih seveda nimajo, zato sem pred kratkim našla približek. Nekako sem vedno odlašala z nakupom, ker ure pravzaprav nisem potrebovala, a vsake toliko me je zgrabilo, da bi jo imela. V prejšnjem tednu se je ponudila priložnost, da lahko uro kupim ceneje in nisem dosti oklevala. Sprva sem imela slabo vest, ker je I. brez službe, čeprav je moj denar. A kot bi vedela ... je naslednji dan I. izvedel čudovito novico, ker v letu 2011 nastopi z novo službo!! Seveda je presrečen, navdušen, končno se počuti koristnega in morda bo res prihodnje leto bolj ugodno za vse. Gre sicer za povsem novo podjetje, zato je prihodnost negotova, a v tem trenutku je pomembno le to, da nazaj pridobi voljo in zagnanost. Za konec leta je to zares prečudovita novica!!


ponedeljek, 06. december 2010

Pozornosti za sodelavke

Ob koncu leta si določene punce v službi podarimo drobne malenkosti. Tokrat jim bom podarila modelčke za piškote, vanilin sladkor in čokoladico. Nekaj uporabnega in sladkega. Ob poplavi izdelkov je kar težko izbrati nekaj luštnega in koristnega. Kar naenkrat se nabere ogromno ljudi, ki jih je potrebno obdarovati in temu primerno postaja tudi denarnica vedno bolj tanka. 

V domačem krogu smo se letos odločili, da je na vsakega družinskega člana lahko izbrano darilo, največ v vrednosti petih evrov. To se mi zdi super ideja, navsezadnje smo vsi najbolj veseli, če dobimo kakšen šampon ali nogavice, kajti to vedno pride prav. In ne boste verjeli, s petimi evri se da marsikaj kupiti in tudi precej bolj se potrudiš kot, če imaš na razpolago več denarja, kajti darilo je tako za vsakega precej bolj skrbno izbrano, predvsem pa premišljeno.

nedelja, 05. december 2010

Mirne misli

Leto dni nazaj, ko sem hodila po tej poti nisem vedela kaj si želim v življenju, bila sem zbegana, nemirna. Leto 2009 ni bilo najbolj rožnato leto. Predvsem so ga zaznamovale spremembe, nekatere bolj pozitivne, spet druge malo manj. Ko je I. izgubil službo sem se šele zavedala koliko mi pomeni. Njegova bolečina, občutek nemoči sta mi odprla oči koliko ga imam rada in kakšen zlat fant je. Precej sva se zbližala v tem času in občutek imam kot, da sem ponovno zaljubljena.

Velikokrat se v službi pogovarjamo o odnosih s svojimi partnerji. Včasih se mi zdi moje ljubezensko življenje prav kičasto napram drugim. In včasih sem raje tiho, ker imam tako zlatega fanta, da celo pomislim, da mi drugi ne bodo verjeli. V petek se me je loteval prehlad in bila sem vsa premražena v službi. Ko sem klicala I. domov, da ne grem nikamor ven ta dan je takoj vprašal ali gre v lekarno in ko sem stopila domov me je že čakal čaj. Danes se njega loteva prehlad in sem mu jaz skuhala domači čaj. Skrb drug za drugega, vzajemno spoštovanje, dotiki in poljubi hranijo toplino odnosa.

Npr. moja sodelavka je super punca, inteligentna, luštna, zelo postavna, pa ji fant vedno omenja, da bi lahko shujšala. Sprva sem bila kar malce šokirana, ker je punca suha in ima čudovito postavo. Menda ji to reče vsaj parkrat na teden. In saj veste, če ti nekdo tolikokrat ponavlja iste stvari, začneš v njih verjeti.
Spet drugi moški od mojih sodelavk verjamejo, da so ženske rojene za to, da so gospodinje in mame ter si ne znajo ne skuhati ne zlikati. Zame so takšni moški nezreli. Kako bo znal skrbeti za otroke in ženo, če ne zna poskrbeti zase? Od takega moškega lahko pričakuješ kup težav in nesporazumov, če morda kdaj zboliš. Ena sodelavka si ne sme skuhati kave, ker možu smrdi. A ko pa ona njemu vsak dan peče ribe, jetrca, meso, pa lahko prenaša vse vonjave? In te ženske so še kar naprej vpete v neke zgodovinske vloge, ki bi jih že zdavnaj morale prerasti. Tako potem jamrajo, jamrajo, so nezadovoljne. Moj odgovor na to pa je: dobiš takšnega moškega/žensko kot si ga/jo zaslužiš. Ljudje se bodo do tebe obnašali tako, kot boš TI želel oz. dopustil.




Moje mesto v snegu

Naredila sem nočni obhod po mestu in posnela nekaj fotografij. Zapadlo je ogromno snega. Sneg imam zelo rada, zdi se mi tako čaroben in pokrajina je kot iz pravljice. Ne predstavljam si zelenih zim in najbrž ne bi mogla živeti v deželah, kjer nikoli niso videli snega.






sreda, 01. december 2010

Grozne ceste, a čudovita vožnja!

Z Ž. si velikokrat dopisujeva po mailih in tema je nanesla na novoletna obdarovanja. Govorila sem o skromnosti, ker letos nimam denarja in bodo tudi darila temu primerna. Včeraj zvečer sem mu tako v mailu omenila, da mi za novoletno darilo lahko posname cd od Tabujev, ker meni ne dela pekač in si ne morem posneti cd-jev. Trenutno sem zaljubljena v pesem Poljubljena in zdajšnja pevka Tina ima res čudovit glas.

Danes je bil na cesti pravi kaos. Vožnja do službe, ki v normalnih razmerah traja 10 minut je vzela zjutraj kar 40 minut (peš hodim eno uro, tako da ni najbolj izvedljivo). Ž-ja večkrat spotoma poberem v službo ali pa ga odložim na poti domov in danes je šel z mano domov. Najprej sva morala sčistiti sneg z avtomobila, vožnja pa je bila grozna. Ceste sploh niso bile očiščene in že se je delal led. Zdelo se mi je, da imam namesto gum drsalke.

Tik preden sem ga odložila na postajališču sem opazila na armaturi vrečko Big Bang in sem ga vprašala, če je njegova. Igledala je prazna, res pa je, da mi je ravno dva dni nazaj prijateljica nekaj prinesla v točno takšni vrečki in sem celo pomislila, da je moja, čeprav sem bila prepričana, da sem jo odnesla domov. Rekel je, da ni njegova in ko sem jo prijela sem začutila cd. Kakšno veselje!!! On pa se je le nasmehnil in odšel, ker je bila za mano že kolona vozil.
Ni mi bilo jasno kako je dobil cd, če sem mu pisala zvečer ko so bile trgovine že zaprte, danes pa je bil v službi. Menda je poslal našega službenega logista/šoferja, da spotoma kupi cd. Kakšna prijaznost, pozornost ... res sem bila vesela in sneg kar naenkrat ni bil več problem, saj sem imela najljubšo glasbo! Pravzaprav sem si želela, da bi se vozili še počasneje ...