Lepe knjige

Z največjim veseljem prebiram knjige, ki so lično izdelane. To pomeni, da so barvite, pregledne, da je gostota papirja ravno pravšnja ... seveda to pride bolj v upoštev pri biografijah, leksikonih. V teh dneh sem na dušek prebrala knjigo o delu in življenju Wassilya Kandinskega.

Že od nekdaj sem rada listala lepe knjige. Seveda je toliko bolje, če je tudi vsebina knjige smiselna. Moja želja se je vedno vrtela okoli tega, da bi nekoč opravljala poklic, ki bi imel opravka s knjigami, čeprav nisem nikoli znala definirati kaj konkretno bi to pomenilo. Ko sem včeraj prebrala knjigo do konca sem jo še večkrat prelistala, občudovala postavitev tiska in barve, hkrati pa si domišljala kako lepo bi bilo sodelovati pri podobnih projektih, oblikovanju.

Poznate tiste besede, ki vam jih govorijo, da nikoli ni prepozno, če se preusmeriš v druge sfere, poklice ... toda v praksi je precej težje zbrati dovolj energije in se opogumiti za ta korak. Morda mora biti želja toliko bolj močna ali pa trenutno nezadovoljstvo v življenju, da si pripravljen tvegati. Trenutno je moja služba povsem ok in si nekako ne predstavljam, da bi morala vse svoje navade, pričakovanja uresničevati znova. Po pravici povedano se mi ne da. Morda smo ljudje veliko bolj ujetniki svojih navad, kot si sploh upamo priznati.

Napajanje duše

Zares si ne znam zamišljati življenja brez umetnosti. Odkar pomnim sem z njo obdana, saj je oče ljubiteljski slikar. Moja mama mu je vedno očitala zakaj se ni šolal za akademskega, a njegova duša je enaka moji ... služba nama pomeni zgolj preživetveno nujo, ki je sama po sebi čisto luštna in praktična, da ohraniva stik z realnostjo, umetnost pa služi napajanju duše s tisto neopisljivo božanskostjo. Oba potrebujeva stik s tlemi, kajti umetnost sama te prehitro zvabi v svoje čare.

Moja najljubša veja umetnosti je slikarstvo, kateremu sem tudi sama predana. Dolgo sem bila navdušena impresionistka, zadnjih nekaj let pa je vse bliže moji duši postajala abstrakcija. Morda je res, da vseh strahov, skrbi in dvomov ne znam izraziti drugače kot s slikanjem.

"The more frightening the world becomes, the more art becomes abstract." (Wassily Kandinsky)

Kandinskemu pripada naziv prvega abstraktnega slikarja v moderni umetnosti. Že kot otroka ga je stimulirala barva, kasneje združena fascinacija barvnega simbolizma in psihologije. Njegove sončne barve me vselej prevzemajo in tudi med mojimi slikami jih je največ.

Abstraktna umetnost govori sama zase. Nepoznavalci pravijo, da je najbolj enostavna veja umetnosti in da vsakdo zna potegniti tistih nekaj črt ... takrat se čisto potiho umaknem. Vedno priznavam drugačnost mnenj, če znajo biti utemeljena, če pa so podana brez razlogov kar tako v en dan, pa kaj hitro zbežim, saj so taki ljudje breme za dušo.

"Of all the arts, abstract painting is the most difficult. It demands that you know how to draw well, that you have a heightened sensitivity for composition and for color, and that you are a true poet. This last is essential." (Wassily Kandinsky)

Poleg Kandinskega je moj najljubši slikar Gustav Klimt. Četudi velja za enega najbolj popularnih umetnikov v smislu medijske in komercialne izpostavljenosti (skorajda vsi objekti praktične rabe nosijo njegove motive, od skodelic, dežnikov, keramičnih ploščic, vezenin ...), pa v mojih očeh velja predvsem za pravega mojstra eroticizma. Njegova dela so za časa dunajske secesije, katere ustanovitelj je bil prav Klimt, veljala za kontroverzna, predvsem zaradi golote in čutne seksualnosti, ki jo je upodabljal. Veliko je prispeval k emancipaciji žensk, obravnaval jih je kot senzualna bitja ter iz njih izvabljal poželenje, bolečino, življenje kot smrt.

"I have the gift of neither the spoken nor the written word, especially if I have to say something about myself or my work. Whoever wants to know something about me (as an artist, the only notable thing) ought to look carefully at my pictures and try and see in them what I am and what I want to do." (Gustav Klimt)

Dnevi postajajo vedno krajši, kmalu bo tu jesen in zima. Takrat še bolj na dan privre moja ustvarjalnost, toliko praznih platen in sten je v mojem stanovanju, ki čakajo na moje ideje. To je obdobje, ko se umirim od poletja in sem v stiku sama s sabo. Dolgo je že tega in komaj čakam, da spet pride.