nedelja, 28. februar 2010

Nedelje

Nedelje so mi bile vedno zoprne. Še posebej v času, ko z I. še nisva živela skupaj. Naznanjale so začetke delovnega oz. študijskega tedna, kup obveznosti, najbolj pa sem sovražila razhod z I. Bolj ali manj sva skupaj preživljala le vikende. Ob nedeljah sem vedno čutila nemir, žalost, skrbi in tečnobo, ker sem vedela, da je nedelja dan, ko bom morala domov. Že v nedeljsko jutro sem se zbudila z mislijo, da je to dan, ko se bova razšla, ko pa se je bližal večer in čas odhoda, pa so se te misli le poglobile, čeprav sem vedela, da se bova čez nekaj dni že videla. To mi je bilo celo čudno, kajti na splošno ljubim svojo svobodo in mir kot pa da z nekom preživljam vsak prosti trenutek.

Sedaj ko skupaj živiva imam rada nedelje. Pomenijo mi mir, spokojnost, družinskost. Kadar je lepo vreme, greva na izlet ali v hribe, če pa je deževno ostaneva doma, kuhava, popoldne pa spečem kaj sladkega. Rada imam vonj po peki in nedeljske rituale kot so likanje, kopanje v banji in umivanje las, katere mi I. mrši ko gleda film, jaz pa mu spim v naročju ... pomirjena, ker vem, da bo jutri ob meni.


sobota, 27. februar 2010

Voščila za 8.marec

Dolgo že nisem ustvarjala. Brala sem knjigo Ženski možgani, zunaj je močno deževalo, a se nisem mogla osredotočit na hormone, ki naj bi bili zaslužni za to, kar smo. Zvlekla sem kolaž, lepilo, rezila in uporabila eno izmed idej, ki sem jo dobila pri Žabici. Vsem ženskam, ki mi nekaj pomenijo bom poslala voščilo za prihajajoči 8.marec. Upam, da bodo vesele.



sreda, 24. februar 2010

Želja za prihodnost

Odkar sem prenehala s študijem v Ljubljani jo le redkokdaj obiščem. Prej sem vedno imela razlog, da ne grem, ker nimam avtomobila, zdaj ko ga pa imam me pa ne mika v gnečo. Včasih se moram kar psihično pripravit na ves promet in nestrpnost. Rada imam večja mesta in dobro se v njih znajdem, če sem tja vpeta vsak dan. V kolikor več časa preživim v mirnejšem okolju pa se hitro navadim na mirnost in lahkotnost gibanja, zato me toliko bolj vrže s tira množica ljudi. Včeraj sem se po dolgem času odpeljala v prestolnico z namenom, da kupim neko darilo.
Bila sem kar malce razočarana, saj sem pričakovala več kot sem dobila. Res, da nisem imela nobenih zamisli in idej kaj kupiti, pa vendarle sem upala na bolj pestro ponudbo.

Všeč so mi Loccitanove stvari. Ne toliko izdelki sami, temveč njihova embalaža. Preprosta, a lična. To je edina trgovina, ko vstopim vanjo in ima zelo močan vpliv name. V mislih me popelje v polja, kjer cveti sivka in sončni žarki svetijo na neskončne planjave. Obisk njihove trgovine me vedno navda z željo, da bi nekoč imela manjšo galerijo-trgovino, kjer bi prodajala unikatne umetniške stvaritve, naravne kozmetične izdelke in začimbe, spravljene v posebnih škatlicah, ki bi jih sama izdelovala.
Morda pa le …


Nisem se pa mogla upreti kačjim pastirjem, moja šibka točka.


nedelja, 21. februar 2010

Oddih od prijateljstva

Poznam oddih od ljubezni, čeprav tega nikoli nisem prakticirala. Nekako ne verjamem ljubeznim, ki se nenehno razhajajo in zopet spajajo. Toda, če ne verjamem v tovrstno ljubezen mar to pomeni, da tudi ne verjamem v tovrstno prijateljstvo?

Verjamem v prijateljstva, ki se ne merijo s fizično bližino. Samotarka kot sem, mi to celo odgovarja. Verjamem, da je to razlog zakaj mi Žabica ne odgovarja na pisma. Nikoli ne sodim drugih, kajti ne vem kakšne boje bijejo, a odkrito priznam, da se bojim za najino prijateljstvo in morda nisem dovolj naredila za to, da bi bila ob njej. Vem, da je marsikaj prestala v tem času in da morda nisem družba, ki bi jo trenutno želela. Toda vsaj en namig kaj se dogaja, nekaj, pa bi bilo lažje.
Očitno ni moj čas za prijateljstva, kajti tudi Ž. se je odločil, da se bo za določen čas umaknil iz mojega življenja in mi naredil uslugo, saj v njegovi prisotnosti nenehno premlevam stvari, katere bi že davno morala pustiti za seboj. Trudim se živeti v sedanjosti, toda vpliv preteklosti me še vedno preganja in obremenjuje.

Morda je to neke vrste njuno sporočilo, da moram svojim razglabljanjem priti do dna in da mi nihče drug ne more pomagati kot le sama.

 

petek, 19. februar 2010

Nihče nikogar ne pozna

Kdor čaka, dočaka. Koncert Depeche Mode je izpolnil moja pričakovanja. Dve uri sta prehitro minili in odšli so na vrhuncu. Nekoč bi se rada vrnila ...

Ostati zvest samemu sebi je pravilo življenja, ki ohranja čisto in mirno vest. V zadnjih letih sem prestopila meje svoje osebnosti, za katere nisem vedela, da obstajajo. S tem sem prizadela samo sebe in marsikateri dnevi so se končali z mučnimi premlevanji o obžalovanju na eni strani in odpuščanju na drugi strani.
Verjetno nikoli ne bi ravnala drugače kot sem, je pa presneto težko živeti v tej dvomljivosti. Šele takrat, ko ne moreš odpustiti samemu sebi spoznaš kaj pomeni rek: ljubiti sebe, ostati zvest samemu sebi in svojim prepričanjem, da boš lahko ljubil druge in verjel v njih.
Že od nekdaj ne maram soditi drugih ljudi in ne njihovih dejanj, kajti nikoli nam ne bo dano poznati njihovih resničnih namenov.

Pravijo, da vsaka izkušnja prinese nova spoznanja. Iz vse te zmešnjave sem se naučila, da nam nikoli v življenju ni dano resnično spoznati druge ljudi. Kako bomo poznali druge, če ne poznamo niti sebe?

I would tell you about the things they put me through
The pain I've been subjected to
But the Lord himself would blush
The countless feasts laid at my feet
Forbidden fruits for me to eat
But I think your pulse would start to rush

Now I'm not looking for absolution
Forgiveness for the things I do
But before you come to any conclusions
Try walking in my shoes
Try walking in my shoes

You'll stumble in my footsteps
Keep the same appointments I kept
If you try walking in my shoes
If you try walking in my shoes

Morality would frown upon
Decency look down upon
The scapegoat fate's made of me
But I promise now, my judge and jurors
My intentions couldn't have been purer
My case is easy to see

I'm not looking for a clearer conscience
Peace of mind after what I've been through
And before we talk of any repentance
Try walking in my shoes
Try walking in my shoes



torek, 16. februar 2010

Zimska idila

Kolikor imam rada Slovenijo, ki me vedno znova očara s svojimi lepotami pa se žal ne more kosati s ponudbo smučišč v tujini. Že nekaj let hodim smučat v italijanske Dolomite. Proge so neskončne, ljudje se porazgubijo na smučiščih in ni nobene gneče. Teden dni smučanja vedno izpolni moja pričakovanja, le vreme mora biti naklonjeno.
Vsakič znova z občudovanjem opazujem mogočne Dolomite, obarvane v rdeče odtenke, njihovo razgibano obliko in obilico naravnega snega. Všeč mi je, da so smučišča tako visoko in te skoraj vedno dočaka sonce.








petek, 05. februar 2010

Bottom line

JUPI!!!! Čez dober teden grem na koncert Depeche mode. Obožujem njihovo glasbo. Še posebej sem vesela zato, ker so pred novim letom prodali vse karte, en teden nazaj sem pa klicala v čisto zadnjem upanju in so jih imeli še na zalogi. Očitno si tudi različne agencije med sabo prepošiljajo karte, če jih ne morejo prodati.
Koncert se odvija ravno na Valentinovo, kar bo super zaključek mojega dopusta. Namreč, jutri šibam v Dolomite smučat, ko pridem domov praznujem rojstni dan in zadnji prosti dan uživam na koncertu moje najljubše skupine. Lep februar se obeta!


torek, 02. februar 2010

Koliko?

V februarju z I. praznujeva obletnico najine ljubezni. Že šesto leto hodiva v isto kitajsko restavracijo, da proslaviva dan ko sva se spoznala. Imava pravilo, da si ne nosiva daril za ta namen.
Letos sem bila toliko bolj presenečena, ker se je na nek poseben način spomnil name in mi poslal pesem z naslovom Koliko?

Koliko je 3 + 3?
=6

Koliko je sreča + ljubezen?
=življenje v dvoje

Koliko je Kačja pastirica + I.?
=neskončno

Na desetkratnik zdajšnjega skupnega življenja.....

To se mi je zdela najlepša pozornost, ki se ne more kosati z nobenimi rožami, večerjami, čokoladami ali čemerkoli podobnemu tej priložnosti. Zares sem srečna, da sem deležna njegove ljubezni. In vsak dan se učim, da tega ne pozabim. Jaz, večna dvomljivka …