ponedeljek, 09. december 2013

Službena obdarovanja


Kljub temu, da je december eden mojih ljubših mesecev, pa me v tem mesecu najbolj udari po denarnici. Največ družinskih slavij je ravno v tem času, mnogo praznovanj in obdarovanj. Vsako leto obdarim svoje sodelavke in vedno se trudim, da s čim manj denarja pričaram pozornost. Letos sem izbrala praktične papirnate robčke božičnih motivov, jih zavila ter dodala angelsko sporočilo. Priročno, praznično in lično.
        


 

ponedeljek, 16. september 2013

Uporabna keramika

Obožujem keramiko, predvsem uporabno. Imela bi jo še in še ...  moja ljuba prijateljica se je poročila te dni. Ker s fantom/možem že živita skupaj in praktično ne potrebujeta ničesar, sta zbirala denar za poročno potovanje. Ker je moja najboljša prijateljica z že zares dolgim stažem ji nisem mogla podariti le denarja, tako neosebno se mi je zdelo. Zato sem se obrnila na fantastično gospo, ki izdeluje keramiko, da posebej za poročni par izdela posodo s sovama. Sove so njun zaščitni znak in bile so prisotne tudi na poroki, v takšni ali drugačni obliki. Bila sta navdušena, jaz pa še bolj, saj sem prepričana, da sem zadela bistvo. Nekaj pa morata imeti za spomin :)
 

 

ponedeljek, 08. april 2013

Kršenje pravil obdarovanja

Ko se govori o obdarovanju, se vedno spomnim na antropološko predavanje o pravilih darovanja. Predvsem o njegovi recipročnosti.
Kdaj se prenehati z nekom obdarovati? Nekdo mora prekiniti verigo obdarovanja in priznam, da je zame ta korak zelo težak. Se spomnite vprašanj tipa: si raje zapuščen ali raje zapustiš? Zase vedno trdim, da je »lažje« biti zapuščen kot zapustiti. In tako je tudi z obdarovanjem.
 
Hočeš nočeš, ko si ustvariš družino začneš živeti drugačno življenje. Včasih to pomeni, da narediš prioritetno listo ljudi, s katerimi se želiš družiti, saj enostavno nimaš veš časa posedati na kavi in klepetati z vsemi znanci. Sama sicer nikoli nisem imela liste ljudi, s katerimi bi se sestajala, temveč le ozek krog prijateljev, s katerimi pa sem ohranila stike tudi po rojstvu otroka. Navsezadnje to pomeni, da je prijateljstvo pravo, močno, trdno.
Zelo me je prizadelo, da mi oseba, za katero sem bila vedno prepričana, da sva prijatelja, ni niti čestitala ob rojstvu otroka – celo tako daleč je šlo, da je prekinila vse stike (ne rojstnodnevne voščilnice, ne novoletne voščilnice…). Sprva sem se še trudila vzpostaviti stik za srečanje, a vedno neplodno. Sedaj sem tudi sama odnehala. Pa sem že držala v rokah rojstnodnevno voščilnico za to osebo … da bi dokazala, da sem drugačna, ampak sem jo vrnila na polico. Ker je enkrat potrebno prenehati – če komunikacija poteka le v eni smeri.
Ne strinjam se, da je treba živeti le zase, za trenutek. Ker je to egoistično. In na svetu smo med drugim tudi za to, da smo odgovorni, ne le sebi, temveč tudi drugim. Ne moreš početi le to, kar ti trenutno ugaja kot tudi ne moreš biti le v družbi, v kateri ti je fajn. Ker si se v nekem trenutku svojega življenja zapletel s to osebo, stkal vezi in ustvaril pravilnik obdarovanja. Ne moreš kar izginiti brez da bi pojasnil zakaj ali vsaj omenil zakaj. Vse bi razumela (četudi najbolj banalne razloge), le tega ne, da gre mimo mene kot da sem zrak, čeprav sem s to osebo delila najintimnejše zgodbe.
 
Kako pa odreagirati v primeru, da se nekdo niti ne zahvali za poslano darilo? Saj ne pričakujem klanjanja, a vseeno se mi zdi, da neka osnovna pravila lepega vedenja še danes veljajo, kot npr. zahvala, če ti nekdo nekaj podari.
Očitno bom morala moj že tako ozek krog prijateljev še zožati. Na koncu ugotoviš, da ostane le eden ali dva, ki sta vredna tvojega zaupanja, še bolj pa spoznaš, da je edino družina tista, ki te vedno povezuje. In zato sem neskončno vesela, da sem imela možnost ustvariti svojo – kajti le moja srčka me napolnjujeta vsak dan z veseljem – nič drugega ni več pomembno.
 
 

ponedeljek, 01. april 2013

Zbrana družina

Vedno so me prevzemale velike družine, zbrane okrog velike mize polne dobrot, z otroškim smehom in kričanjem v ozadju. Kadar se zbere naša družina je vzdušje približno takšno. Zato imam rada praznike, ko se vsi zberemo in praznujemo.
Razmišljati o drugem otroku ... kaj pa vem. Trenutno si ne predstavljam imeti še enega otroka, po drugi strani pa si vedno predstavljam veliko družino. I. pravi, da si ne predstavlja imeti tako neskončno rad še enega otroka, sprašuje se kako lahko ljubezen enakovreno razdeliš med več otrok, jaz pa pravim, da se za vsakega otroka najde kos maminega in očetovega srca.
 

 

petek, 29. marec 2013

Praznična dekoracija

Kadar je otrok bolan, zahteva 110% pozornost staršev, še posebej mame. Tako res nisem imela časa za kakšno ekstra dekoracijo za bližajoče se velikonočne praznike. Prvič sem letos kupila velikonočne voščilnice, kar še nikoli do sedaj nisem storila - vedno sem ustvarjala sama. A kljub napornim dnevom, je potrebno spoštovati praznike. Moja mama je vedno govorila, če ne praznuješ praznikov, slej ko prej tudi prazniki zapustijo tebe.


 

četrtek, 28. marec 2013

Angeli

Naj bo že konec zime, konec prehladov in mraza, konec dežja in sivine. Sonca, sonca, mama, daj mi sonca ... mi zveni v ušesih Ibsenova drama.
Tile zadnji dnevi so bili res naporni, kaj šele noči. Kadar je otrok bolan in ne veš kaj ga napada, se soočiš s strašanskim strahom. Občutiš nevednost, nemoč in le upanje te spodbuja, da ne obupaš. In ko bi moral otroku biti v oporu, tudi tebe popade jeza - ki se največkrat porodi iz utrujenosti in nevednosti. V nekem trenutku sem imela vsega dovolj, a že v naslednjem trenutku mi je bilo hudo, da sem se razjezila - vem, da sem le človek in včasih čustva preglasijo razum - a na neki točki res nisem več zdržala. Ko bi malčki vsaj govorili ...
 
Prebiram poezijo, Angele ... in verjamem, da je za vsakega od nas tam nekje ... in vem, da bo prišel spet nazaj angel zdravja, angel pomladi in angel veselja ...


 

petek, 08. marec 2013

Dan žensk

Ker nikoli in nikdar ne bi želela biti moški. A bi želela, da včasih moški občutijo vso diskriminacijo, ki smo je bile kdaj deležne ženske, ker smo pač ženske. In želela bi, da bi moški občutili kdaj takšno bolečino kot jo je občutila ženska, ki je kdaj rodila (ker boli grozno!) - nisem feministka, toda včasih se mi zdi, da se imajo moški za zelo nebogljena bitja, ki jamrajo vsepovprek, da jih nihče ne razume. Da ne govorimo o tem ko zbolijo ... kaj hujšega, če moški zboli. Vročina 37,5 stopinj za njih pomeni že konec sveta, stokajo kot bi jim rezali nogo ... ne poznam moškega, ki bi imel visok prag bolečine. Le zato si želim, da bi moški kdaj bil ženska oz. izkusil vsaj malo tistega, kar morajo izkusiti ženske. Da si degradiran samo zato, ker si "napačnega" spola.
Živele ženske!!!
 


 

četrtek, 07. marec 2013

Čas za mami

Ne da si ne bi želela vzeti čas zase, toda veliko raje ga preživim s svojo hčerko. Vsaka minuta, preživeta z njo se mi zdi neprecenljiva. Nikoli si ne bi mislila, da bom lahko kdaj tako čutila. Trenutno obdobje, obdobje enega do dveh let, sem ravno zadnjič prebrala v eni knjigi, je za starše med najbolj prijetnimi obdobji v otrokovem življenju, čeprav eno najtežjih za starše. V tem letu je potrebno še kako paziti na varnost svojih otrok, ki brezglavo plezajo tja, kamor ne bi smeli, raziskujejo najbolj nevarne električne napeljave in pečice, še vedno lovijo ravnotežje in padajo po tleh ... a hkrati so v svojem dojemanju sveta tako zelo ljubki, prisrčni in hitro dojemljivi za nove stvari, naivni v svojih mislih in v nobenem obdobju kasneje tako zlahka ne obrneš njihove pozornost driugam, kot ravno v tem obdobju.
 
Čeprav nimam nič proti, da sem v drugem planu, kajti prvi plan je tako ljuba izbira, da se moja eksistenca nikdar ne počuti ogrožena, pa si nekajkrat na leto le vzamem čas za obisk frizerja. Tokrat sem si postrigla dolge lase in si tam uredila tudi nohte, ki naj bi menda držali dva do tri tedne. Prvič pri frizerju nisem odprla niti lista trič trač revij, kajti tako prijetno se je bilo razvajati ob kavici, ki mi jo je skuhala mlada dama in masiranju rok ter glave.
 

 
 

sreda, 06. marec 2013

Ljubim te

Ljubezen do otroka je povsem neke druge dimenzije kot ljubezen do partnerja. Otroka imaš brezpogojno rad, kljub njegovim pomanjkljivostim, kar za partnerstvo ne velja. Vsi imamo napake, vsi delamo napake, vsi očitamo drugemu, kar morda obžalujemo.
 
Res je, kar pravijo. S prihodom otroka se spremeni ljubezen med partnerjema. Čisto preprosta teorija je, da enostavno ni več toliko časa drug za drugega kot sta ga imela včasih. Ni časa za uresničevanje zgolj svojih želja, hočeš nočeš si sedaj na drugem mestu. Mnogi se ne znajo vživeti v spremenjeno vlogo, a je nujno potrebno, če želiš, da zveza uspe. Mečejo si pesek v oči, kdor trdi, da je vse tako kot prej. Ni res, sedaj vaju povezuje drugačna ljubezen. Vso ljubezen, ki sta si jo prej razdajala je potrebno deliti še z nekom, najčutečim bitjem na svetu ... a ljudje smo tako požrešni na ljubezen, nikoli je ni dovolj. Jaz jo razdajam, kljub moji včasih navidezni hladnosti, je to vse, kar premorem.

 

nedelja, 03. marec 2013

Razdvojenost

Najtežje se mi v življenju zdi, če si razdvojen, razpet med dvema možnostima. Trenutno sem v takšnem, nezavidljivem položaju in to sovražim. Ne maram tako čutiti.
Moji starši so zelo navezani na svojo vnukinjo, pa ne samo nanjo, tudi na vse ostale vnuke. In saj poznamo otroke, pri babicah in dedkih je vedno najlepše. Sama nisem imela možnosti kot jo imajo moji otroci in kot jo je imel I., da bi stare starše lahko videla vsak dan. Trikrat na leto smo jih obiskali, ker so živeli daleč in takrat smo tudi redkeje šli na pot kot to počnemo danes.
 
Moti me, da I. ne razume zakaj se moramo skoraj vsak dan videti z mojimi starši, kar je preraslo že v to mero, da se ne smejo oglasiti niti za pet minut, da bi prišli iskat določene stvari. Razumem njegov očitek, ker tistih pet minut otroka ravno dovolj razdraži, da je siten, pa čeprav sem otroka takoj potolažila in je bilo vse lepo tako kot prej. Ne razumem kako on ne razume ljubezni starih staršev do vnukov, kajti sam vedno pravi, da je najlepše otroštvo bilo pri babici in dedku, da ne govorim o njegovi navezanosti s starimi starši-prav on je bil pri njih vsak dan, celo vsak vikend na kosilu-kar mi nikoli nismo.
 
Priznam, da je moj oče morda preveč navezan na svoje vnuke, in nasprotno, tudi vnuki ga povsem obožujejo. Pa ne le naši otroci, tudi sosedovi. Ima pač nek šarm, magijo, ki se ji ne moreš upreti. Moral bi biti vzgojitelj. In to gre I. v nos. Ker se boji, da se bo najin otrok navezal bolj nanj kot na lastnega očeta.
Utrujena sem od teh očitkov, ki se mi zdijo neutemeljeni, pravzaprav otročji. Otrok bo vedno iskal ljubezen in potrditev staršev, četudi so ti nasilni do njih (ko bi le to lahko izkoreninili!!), to je v naši naravi. In vedno so starši tisti, po katerih otrok hrepeni. Zato sem žalostna, razočarana, da I. misli drugače. In nimam več energije za prepričevanje, sploh pa ne za drastične ukrepe kot npr. omejitev stikov. Kako sploh objasniti to mojim staršem? Da je partner ljubosumen na dedka in celo misli, da je dedek njegov oče? Takih očitkov žal ne morem prebaviti, kaj šele sprejeti.
Sploh pa se ne smemo čuditi, če je moj otrok navezan na dedka, navsezadnje že dva meseca skrbi 9 ur zanj, ko sva midva v službi. Sedaj gre v vrtec in morda se bodo stvari uredile same po sebi.
 
Ne želim biti razpeta med svojo družino in mojimi starši, nočem, da je to povod slabih misli, slabih odnosov. A se mi zdi, ko nekdo že prvič sliši takšne očitke, se vse spremeni za vedno. Kljub temu, da nočem dati niti poudarka na to, me to razžira in vem, da bom vedno pozorna na to, kaj kdo reče, kaj kdo naredi ... in to pomeni konec spontanosti, konec prvinske sreče. Žal pa ne moreš biti srečen ločeno na dveh koncih.
 
 

nedelja, 24. februar 2013

Vesolje ima načrt

Vesolje ima že vnaprej začrtano pot, za vsakega od nas. In vedno je prav, četudi se zdi v nekem trenutku grozno, neprijazno. In kadar čutimo, da še ni povsem dobro, pomeni, da zgodba še ni zaključena. A nekoč bo.
 
V naša življenja vstopajo ljudje, z nekaterimi ostanemo povezani vse življenje, z nekaterimi le za obdobje. In potem gredo, nikoli jih ne vidimo več. Včasih se zgodi to povsem spontano, včasih pa moramo zavestno prekiniti stike - kajti mnogokrat ne moremo ostati povezani, če dva svetova živita na povsem drugačni valovni dolžini. Kadar ni skupnih občutkov, skupnih doživetij, zgolj in le spomini, je bolje, da vsak svet živi le zase. Spomini so krasni, a ti še nikogar niso osrečili.
In ko se odločiš, da potegneš črto v svojem življenju se vesolje že odloči pred teboj. Namenilo ti je vse pogoje, da uresničiš svoj načrt. In ja - je osvobajajoče - rešiti se čustvenih bremen, za katera sprva sploh nisi vedel, da to so. Šele ko jih ni, se zaveš da so bila pretežka.

In lahko svobodno zakorakaš naprej, v novo zapadli sneg ter v novo obdobje življenja, ki ti ga vesolje namenja.

sreda, 20. februar 2013

Sovice

Se vam zgodi, da vam neka stvar postane všeč in jo potem videvate vsepovsod? Najprej sem imela obsesijo na žirafe, nato na kačje pastirje, zatem pa na ptičke. Kamorkoli sem šla, sem jih zagledala in jih nemudoma želela imeti, bodisi v obliki skodelic bodisi kot nakit, nogavice, majice. Trenutno sem zagreta za sovice, razlog pa je moja hčerka, ker smo jo začeli klicati Čuk, Sovica, kajti ponoči ne spi najbolje. Tako zelo so mi prirasle k srcu in sedaj jih videvam vsepovsod. Celo moja dobra prijateljica je povsem nora na sovice in mi je podarila eno izmed njih.
 
Zadnje čase kar precej brskam po spletu in ugotavljam koliko ustvarjalnih ljudi živi pri nas. Kar ne morem se načuditi in veselo naročam nakit, zase in za darilca. Potem me zgrabi, da bi tudi sama kaj ustvarjala, sanjariti začnem o spletni trgovinici ali še bolje v trgovinici v živo ... potem pa me hitro strezni, ko nimam prostora, da bi kam odložila svoj slikarski material ... in tako upanje prelagam v prihodnost - ko bomo nekoč v večjem stanovanju. Do takrat pa si bom oči pasla s spletnimi umetninami.

 

sobota, 16. februar 2013

Zimska pravljica

Zima pričara posebno vzdušje. Lepo je ko sneži in skozi okno opazuješ ples snežink. Lepo je ko posije sonce in se pokaže modro nebo. Lepo je, ko se sneg lesketa in blešči v oči. Lepo je ko se greš z otrokom sankat in navdušeno sopica po neshojenem snegu ... in pred sabo zagledaš konje, ki gazijo v sveže zapadel sneg. Kot v pravljici. A da le ne bi zima trajala predolgo ...
 



 

sobota, 02. februar 2013

Vrbanov vrh

Zadnje čase so vse knjige, ki jih želim prebrati iz knjižnice, izposojene. Večere pa rada preživljam v družbi dobre knjige. Vedno mi je bilo škoda časa za televizijo in nikoli nisem razvila koncentracije, potrebne za sedenje pred televizorjem. Postanem nemirna, misli mi uhajajo drugam in zelo težko se osredotočim, da kakšno stvar pogledam do konca. Pa to sploh ni v mojem karakterju - kar začnem, vedno dokončam, le televizija mi povzroča težave.
Doma sem imela knjigo Vrbanov vrh in pogosto se zgodi, da kupujemo preveč knjig, ki jih potem niti ne uspemo prebrati. Knjiga je zelo berljiva, zgodba je življenjska, preprosto lepa, pristna, čuteča. Govori o mami samohranilki, ki se zaplete za eno noč s starejšim gospodom, prav tako pa se okrog tistega časa, na neki zabavi prebudi v pijanem stanju zraven temnopoltega moškega. Sedaj ni prepričana čigav je otrok in svet se ji sesuje, sploh ker družba v tistem času ni sprejemala mater samohranilk, kaj šele, da bi rodila mulata. Tako se zgodba razvija in razplete ... zgodba me je ganila, ker je v njej mnogo razmišljanj na temo mama/otrok, kaj premore materino srce in kako pomembno je, da otroku dajemo ljubezen, ne glede na to od kod izvira. Govori tudi o tem kako se otroška srca hitro strejo, kako pazljivi moramo biti s svojimi dejanji kot tudi besedami.
 
 

Ingver in cimet

Ingver in cimet sta moja popotnika v letošnji zimi. Korenini ingverja odrežem nekaj koščkov, ki jih kuham v vrču vode. Okus je rahlo pekoč, je pa izredno zdravilen in pomaga proti kašlju ter prehladu. V skodelico potresem še malce cimeta in vuola - bacilov ni več :)
 

 

torek, 29. januar 2013

Madžarska pita



Madžarska pita je najboljše pecivo, ki ga peče moja babica. Že kot otroci smo ga oboževali. Doma ga nikoli nismo pekli, ker je postopek trajal nekaj dni, da se je testo zmehčalo in postalo rahlo, da se je kar topilo v ustih. Vedno je bilo treba speči nekaj na hitro, da smo takoj pojedli, kajti kdo bo čakal tri dni, da bo lahko jedel pecivo? Babice imajo pa potrpljenje … in niso tako sladkosnede, predvidevam. Kljub svojim letom še vedno veliko peče in njena pita je še vedno tako dobra kot včasih. Mnjam.


ponedeljek, 28. januar 2013

Lepe beležnice

Takšni in drugačni planerji, beležnice so mi vedno bili všeč. Imam jih že lep kup, a so še vedno prazni.
Se mi zdi, da v dobi, ko računalnik ni bil osnovno sredstvo ni bilo na izbiro toliko beležnic, sedaj ko pa beležnica ni več osnovno sredstvo, jih pa najdeš v milijon in eni verziji.
 
Sem zelo organiziran tip človeka, pomembne datume si zapisujem, obeležujem rojstne dneve, a vse to je premalo, da bi zapolnila lepe beležnice. Nekaj časa sem si v beležnice pisala ljube pesmi, citate in misli, sedaj pa niti za to ne najdem več časa. Je pa res, da sem včasih mnogo več brala. Sedaj imam probleme z utrujenostjo oči, ki je posledica zmešnjave hormonov po porodu. Zvečer, ko najdem čas za branje imam že tako utrujene oči, da mi črke plešejo in se zelo zelo trudim z branjem. Zaradi tega sem slabe volje, a zaenkrat ne morem pomagati. Menda bo sčasoma bolje. 

Je pa lepo prebirati za nazaj citate, pesmi … spoznaš kako se sam spreminjaš. Kar si si nekoč vzel k srcu, se ti danes zdi otročje in dolgočasno. A vsako življenjsko obdobje prinaša svoje zgodbe, občutja, ki so ti takrat pomenila vse na svetu, in prav je, da se jih spomnimo, že zato, da cenimo to kar imamo v sedanjosti, da se ne obremenjujemo z nepomembnimi stvarmi.


Klimtov uporabni dekor

Neko obdobje sem bila povsem navdušena nad Klimtom. Vse bi imela: knjige, zvezke, skodelice, dežnik, kupila bi vse, kar bi imelo motiviko njegovih slik. In lahko si mislite koliko svari bi se nabralo, če bi vse pokupila, kajti Klimt vsekakor prekaša vse ostale umetnike, kar se tiče potiska uporabnih izdelkov z njegovimi upodobitvami.
 
Lansko leto je bilo v znamenju 150-te obletnice njegovega rojstva. Mnogo založb je klicalo s svojimi izložbami, da vstopimo, pogledamo in kupimo ... a strast se je že umirila nekaj let nazaj. Še vedno me fascinira kot umetnik, le nisem več tako nora, da bi pokupila tudi najbolj brezvezne stvari z njegovim Poljubom, npr. etui za očala.
 
Ker pa si na potovanjih vedno kupim kaj osebnega, povsem mojega, sem po potepu na Madžarskem kupila torbo, ki spominja na klimtovsko motiviko. In tako je torba trenutno stalnica mojega službenega vsakdana.

 

nedelja, 27. januar 2013

Brzina

Ne maram hitenja, prav tako ne slovim po zamujanju. Raje nekoliko minut prej kot kasneje. Spomnim se opazovanja mamic kako vedno hite in nervotno priganjajo svoje otroke, da bi pravočasno prispele v službo ... in tudi mi nismo izjeme.
Trenutno se počutim kot zombi. Ponoči ne spimo dobro, novo delovno mesto pa zahteva precej napora in pozornosti. Popoldan mine tako hitro, da niti vem ne kdaj in že je tu večer, ko pospravim popoldanski nered. Od utrujenosti padem dol in nimam čisto nič časa zase.
A sem optimistična! Vem, da se moramo vsi privaditi novega tempa in da bo trajalo nekaj časa. Do takrat me bodri kava in misel, da se vse da potrpeti/preživeti, če smo le zdravi.