Ne maram hitenja, prav tako ne slovim po zamujanju. Raje nekoliko minut prej kot kasneje. Spomnim se opazovanja mamic kako vedno hite in nervotno priganjajo svoje otroke, da bi pravočasno prispele v službo ... in tudi mi nismo izjeme.
Trenutno se počutim kot zombi. Ponoči ne spimo dobro, novo delovno mesto pa zahteva precej napora in pozornosti. Popoldan mine tako hitro, da niti vem ne kdaj in že je tu večer, ko pospravim popoldanski nered. Od utrujenosti padem dol in nimam čisto nič časa zase.
A sem optimistična! Vem, da se moramo vsi privaditi novega tempa in da bo trajalo nekaj časa. Do takrat me bodri kava in misel, da se vse da potrpeti/preživeti, če smo le zdravi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar