ponedeljek, 31. januar 2011

Umetnost šivanja

Nikoli, ampak res nikoli nisem šivala več kot je bilo potrebno. Znam prišiti gumb, a le toliko, da lahko zapnem srajco. Menda obstajajo celo pravila kako prišiti gumb, toda jaz sem jih nekje na poti učnih ur pri gospodinjstvu preskočila.
Šivanje se mi zdi prava umetnost, ki bi se je nekoč rada naučila. In tako sem danes otrebila mojo osušeno sivko, ki že vso zimo zmrzuje na balkonu ter njene posušene liste porabila za dišečo blazinico za odganjanje moljev.

Z vso resnostjo sem se lotila šivanja in sploh ne upam pomisliti koliko vaje bo še potrebno, da osvojim šive, a narejeno je iz srca in podarjeno bo iz srca moji ljubi prijateljici, s katero si vsako valentinovo podariva kakšno pozornost. Glede na to, da so ji všeč »boge« stvari bo najbrž vesela tega ubogega ptička.

Dlje ko ga gledam, bolj mi je všeč :)


nedelja, 30. januar 2011

Slavec

Že tri leta sem doma imela čudovit okvir, ki je včeraj zaživel kot bi moral že zdavnaj. Krasi ga slavček, malce domišljijsko prirejen. Ob nastajanju slike ga je spremljala želja, da bi kmalu prišla pomlad ter fantazija kako bi s svojim najdražjim pobegnila za nekaj dni iz mesta v planine in poslušala le njihovo petje ... 

sobota, 29. januar 2011

Ptički

Obsedenost s kačjimi pastirji se je malce umirila, zamenjala pa jo je evforija ptičev. Česarkoli se lotim je v znamenju ptičev, takšnih in drugačnih. Ornitologija je zame prava španska vas in morda se nekoč bolj poglobim v vedo, ki mi bo sigurno pomagala pri ustvarjanju detajlev. V mojih ustvarjanjih trenutno prevladujejo le domišljijski ptički.
Prejšnji večer je bil ustvarjalen in izdelala sem ptičjo obešanko, prazne steklene posode za začimbe pa opremila z motivi zelišč.




ponedeljek, 24. januar 2011

Ustvarjalni ponedeljek

Ne vem zakaj sem vedno hitela v ustvarjanju. Stvari sem želela dokončati na en mah, potem pa nisem bila zadovoljna. Barve niso imele niti časa, da bi se posušile, ko sem že packala čez in čez, učinek pa  seveda nikoli ni bil takšen kot sem si ga želela, ker so se barve med seboj pomešale.
Sedaj ne počnem več tega. Vse v življenju potrebuje svoj čas, sploh vsa umetnost. Določeni slikarski mediji zahtevajo, da ustvarjaš v fazah in ko dokončaš prvo fazo, lahko nadaljuješ v drugo, tretjo, četrto ... Štirinajst dni nazaj sem pobarvala ozadja za platno, danes sem začrtala obrise in barve, čez štirinajst dni pa me čakajo detajli in male luštne finese.




52 načinov, da ostaneš za vedno zaljubljen

Verjamem, da jih je mnogo mnogo več, pravzaprav, da jih nikoli ne izčrpaš do konca, če imaš v življenju osebo kakršno imam jaz. Moja gardedama me je že desetletje nazaj opozarjala, da misli, ki so samo naše naj ostanejo naše, kar prihaja navzven pa naj bo mnogo bolj premišljeno, sicer prizadanemo ljudi, ki jih imamo najbolj radi. Žal mi je, da nisem te lekcije izkusila v nekem drugem življenjskem obdobju in se je zgodilo pred kratkim. Mnogokrat sem verjela, da imam določene stvari v življenju prav, pa se je izkazalo, da sem se hudo motila in za neurjem pustila pravo razdejanje, pri tem pa prizadela osebo, ki mi v življenju pomeni vse.
Vem, da bo potreben čas, veliko časa ... a verjamem, da nama bo uspelo. Konec koncev, če nas ne spremlja zdravi razum, veliko šestega čuta in prepričanje v srečen konec, potem bolje, da prenehamo ljubiti. A jaz imam trdno vero v vse troje,  pravzaprav v nič drugega kot le v to troje.


nedelja, 23. januar 2011

Impresije trenutkov

Bil je čudovit zimski dan, sončen, tipično primorski, kjer burja reže do kosti, a vse to pride v kompletu, če se podaš v takšnem času na Primorsko. Staro rimsko naselje Buje, ki je nastalo na razvalinah ilirskega naselja kar kliče po fotografiranju čudovitih ozkih uličic, kjer vsak kamen nosi svojo zgodbo. Premražena sva si našla zavetje v domači gostilnici ob odlični lozovači in najboljšem jabolčnem štrudlju, kar sva jih kdaj okušala.


Pot naju je vodila v slovensko naselje Krkavče, eno najstarejših naselij v slovenski Istri, kjer živi borih 120 prebivalcev. Ime naj bi izviralo iz keltske besede kr, ki pomeni skala in dejansko je celotno naselje zgrajeno na skalnati podlagi. Zdelo se nama je kot naselje duhov, dokler se ni na koncu vasi pojavil domačin, ki naju je prijazno ogovoril. Presenečen je bil, da naju je pot vodila v Krkavče, mislil je celo, da si ogledujeva zemljišča. Pogovor je stekel in ugotovila sva, da so nezaupljivi do tujcev, ki si želijo tukaj ustvariti vikende in uživati ob pogledu na Dragonjo. Njegova filozofija je filozofija migracije - če si prišlek se moraš prilagajati navadam, običajem, življenju ljudi, ki so tu od nekdaj in ne obratno.

Povabil naju je v staro hišo, kjer suši meso za pršut in slanino. Če pa bova kdaj še naokoli, pa naj se le oglasiva na klobase. Vasi se bova vsekakor za vedno spominjala, predvsem zaradi gospoda, ki nama je dal občutek, da v času, ko se ne znamo ustaviti in se ozreti okoli sebe, življenje v teh vaseh opominja na prevečkrat pozabljeno kulturno in naravno dediščino, na katero pozabljamo. Slovenija premore toliko znamenitosti in čim večkrat se je treba podati v raziskovanje.

Izlet sva zaključila v Hrastovljah, meni tako skrivnostnem kraju. Morda zato, ker je tako odmaknjen v notranjost in redkokdaj srečaš koga, ki bi hodil v teh krajih, vsekakor pa tudi zaradi freske Mrtvaškega plesa, ki jo je upodobil Janez iz Kvasta leta 1490. Opominja, da je življenje le trenutek in vsi nosimo enako usodo, kateri ne moremo ubežati.

sobota, 22. januar 2011

Dive cocktaila

Končno so moje dive uokvirjene. Precej dolgo sem čakala na okvir, ker je gospod moral celo v Italijo po lesene deščice. A bilo je vredno čakanja. Sedaj visijo v kuhinji in čakajo, da dobijo družbo. Vsekakor prihaja ustvarjalni čas ...


nedelja, 16. januar 2011

Skrivnostne identitete, 2.del

Kot leto poprej, me je ponovno čakala novoletna voščilnica pri starših, ki ni bila podpisana. Enaka pisava kot vedno, le da je tokrat bila naslovljena tudi na mojo sestro. Prej sem vedno dobivala razglednice samo jaz. Že ko sem videla pisavo sem vedela, da je spet tisti nekdo in ni mi bilo prijetno. Vsebina je bila še manj prijetna. Pisalo je, da nama v letu 2011 želi vse dobro, ker sva zelo prijazni in seksapilni sestri, vredni vseh pohval in občudovanj, da naj najina preprostost in lepota nikoli ne mineta.
Do mnogih stvari in vedenj sem zelo strpna, vendar pa je ta seksapilnost presegla vse meje. I. sem pokazala voščilo, kajti to ne predstavlja več laskavosti, temveč ravno nasprotno, skrb vzbujajoče misli. Nikoli do nikogar ne kažem seksapilnih znakov, sploh ker sem izjemno sramežljiva, res pa je, da sem prijazna, kar mi ljudje pogostokrat rečejo. Če pa kdo zamenjuje prijaznost s seksapilnostjo me pa moti.

Vse skupaj me je pripravilo do te mere, da sem začela analizirati svoja dejanja v preteklosti in s čim bi lahko pri nekomu vzbudila taka razmišljanja. Pa nisem dognala. Za seksapilnost bi lahko govorili le moji bivši fantje, ki pa jih je bilo tako malo, da takoj lahko izključim vsakega od njih. Ž. mi je enkrat rekel, da imam posebno energijo, ko vstopim v prostor in tudi nekatere sodelavke so mi to omenile. Pol leta nazaj smo dobili novo sodelavko, luštno in postavno punco, pa smo se s puncami enkrat pogovarjale in sem omenila kako bodo fantje veseli. Nazaj sem dobila komentar, da nikoli ne požane takšnega zanimanja kot, če v prostor vstopim jaz. Če punce to opazijo in rečejo, ki so ponavadi ljubosumne druga na drugo, se morda lahko zamislim.

In tako sem nadalje analizirala svoje pretekle zveze. Moj prvi fant je bil nor name, že ko je imel druge punce je še vedno vztrajal, da bi bil z mano, ker z nobeno drugo ni čutil tistega, kar je z mano ... in to je trajalo leta. Redkokdaj se dobiva na kavi, pa še takrat ne more zatajiti, da me pogreša. Čeprav se vedno izogibam temam, ki bi kakorkoli nanesle na čustven pogovor, vidim, da me še ni povsem pozabil. Mene kot osebo morda že, ne pa tistih občutenj, ki so naju spremljale.
Tudi oseba iz preteklosti, ki pravi, da sem z drugega planeta razmišlja podobno. Pravi, da imam nenormalen vpliv nanj in ga skrbi, da nikoli ne bo spoznal punce, ki bi mu vzbujala takšna čustva.
Ko tako pišem in razmišljam ... se sprašujem, ali morda res vplivam nenavadno na ljudi. Gre za posebno energijo? Recimo, imam prijateljico, ki živi v Španiji. Že velikokrat so bile kakšne stvari, ki bi ji lahko zamerila, ampak ji ne morem, ravno zaradi tega, ker s svojo energijo izžareva nekaj, kar mi ne pusti, da bi ji zamerila. Kadar se vidiva me napolni z neko posebno karmo, je oseba, ki karkoli da nase izgleda čudovito, je oseba, ki bi jo lahko samo občudoval, oseba, ki se je ne moreš naveličati ... in morda tudi jaz na določene ljudi tako vplivam, pa se sploh ne zavedam.

Kakorkoli že povzamem, nisem bila vesela te čestitke, ker jo čutim kot vdor v mojo zasebnost. V svoje življenje spustim le malo ljudi, in ti imajo posebno mesto v mojem srcu. Nikoli ni nihče šel mimo kar tako, nikoli nisem imela nekih kolegov, s katerimi bi hodila na kavo, temveč le iskrene prijatelje, ki pa so še vedno v mojem življenju.  Zato se mi zdi ta skrivnostni pisatelj še večja uganka, kajti poznati me mora le na videz. Skrbi me le to kdaj se bo to končalo in upam, da se nikoli ne bo stopnjevalo.

  

Drugačni dnevi

V petek je na mini počitnice prišla moja nečakinja. Ni šlo le za obisk, saj je princeska tudi prespala pri nama in bila še vso soboto pri nama. Res je zlat otrok, če bi vsi bili taki, bi jih bilo sigurno več na svetu. Vse se da zmeniti z njo, ni potrebnih nobenih večjih pregovarjanj. Vsekakor je drugače, ker sem teta in sem le občasno z njo, pa vendarle je povsem drugačna od ostalih dveh nečakov.

Ustvarjali sva, lepili, rezali, risali, barvali ... naredila sem ji kopel z mehurčki, ker imajo doma le tuš kabino in to je bilo zanjo čudovito doživetje. Z I. sva jo občudovala kako uživa in lepo nama je bilo, da sva ji lahko omogočila brezskrbne trenutke.

Ob tem sva seveda razmišljala tudi o prihodnosti in bliža se tisti čas, ko se bova odločila za korak naprej. Danes sva se pogovarjala o tem, da bova začela iskati večje stanovanje, pregledala kakšne so dejanske možnosti za uresničitev česa takega. Obetajo se torej veliki koraki, velike spremembe ...  


sreda, 12. januar 2011

Ustvarjanje

Zadnjih nekaj mesecev nisem bila kreativna. Postopala sem tja in naokoli, čas je kar bežal, jaz pa nisem imela nič pametnega za pokazati. Nisem ne brala, ne slikala, ne pisala, sploh ne vem kaj sem počela.
Zdaj bom temu naredila konec in sem odločena, da bom manj časa preživela za računalnikom in toliko več za knjigami, barvicami, temperami ... danes sem se lotila poslikave škatle za nakit in sem veliko boljše volje. Še s športom se moram več ukvarjati, pa bo energija na višku.



torek, 04. januar 2011

Spoznanja in želje za prihodnost

Teden dni sem preživela kot vzgojiteljica devetim punčkam starih od 8-9 let v okviru Rdečega križa Slovenije. Prvič sem se srečala s takšno izkušnjo in moram reči, da sem se precej dobro znašla. Takoj na začetku sem postavila pravila in bila nekoliko stroga, kar se je izkazalo za koristno in precej olajševalno. Lažje je popustiti na koncu kot pa sprva popuščati nato pa pričakovati, da boš vzdrževal avtoriteto. Kot dokaz, da sem dobro ravnala je bil ta, da so me punce imele rade. Kadar je bilo potrebno delati in se učiti smo bile resne, znale pa smo se tudi nasmejati, objeti in igrati. Otroci potrebujejo red, disciplino in doslednost, kar pa ne pomeni, da jih s tem oropaš ljubezni. Umetnost je združiti oba vidika in vesela sem, da mi je uspelo. Lepo je bilo slišati, da so imele najboljšo vzgojiteljico in bi še rade prišle, če bi jih imela spet jaz v skupini.

Delo je bilo zelo naporno, od jutra do pozno v noč smo bile skupaj in moram priznati, da sem bila precej izmučena. Lahko bi se ulegla in jih pustila divjati, kričati kot so to naredili drugi vzgojitelji, a nisem prišla s tem namenom. Moj namen je bil, da se posvečam njim in ne sebi. Otroci so prišli iz družin, ki so socialno ogrožene in nimam srca, da bi jih prepustila samim sebi. Četudi vem, da v tednu dni ne morem spremeniti sveta, pa sem pomirjena z občutkom, da sem jim nudila vsaj teden dni lepih počitnic.

In tako so prišla nova spoznanja ... o tem kakšna bom kot starš in kako malo je potrebno, da je otrok zadovoljen, srečen. Otroci so luč sveta in družinska sreča je tisto, kar mi največ pomeni. Sama sem imela srečno otroštvo in tudi danes imam zato okoli sebe ljudi, ki jim lahko zaupam, saj so me starši naučili prepoznati vrednote, katere me držijo optimistično pokonci tudi takrat, ko gre vse narobe. In komaj čakam, da te vrednote lahko delim naprej ... morda kmalu.