Uporabna keramika

Obožujem keramiko, predvsem uporabno. Imela bi jo še in še ...  moja ljuba prijateljica se je poročila te dni. Ker s fantom/možem že živita skupaj in praktično ne potrebujeta ničesar, sta zbirala denar za poročno potovanje. Ker je moja najboljša prijateljica z že zares dolgim stažem ji nisem mogla podariti le denarja, tako neosebno se mi je zdelo. Zato sem se obrnila na fantastično gospo, ki izdeluje keramiko, da posebej za poročni par izdela posodo s sovama. Sove so njun zaščitni znak in bile so prisotne tudi na poroki, v takšni ali drugačni obliki. Bila sta navdušena, jaz pa še bolj, saj sem prepričana, da sem zadela bistvo. Nekaj pa morata imeti za spomin :)

 

 

Sovice

Se vam zgodi, da vam neka stvar postane všeč in jo potem videvate vsepovsod? Najprej sem imela obsesijo na žirafe, nato na kačje pastirje, zatem pa na ptičke. Kamorkoli sem šla, sem jih zagledala in jih nemudoma želela imeti, bodisi v obliki skodelic bodisi kot nakit, nogavice, majice. Trenutno sem zagreta za sovice, razlog pa je moja hčerka, ker smo jo začeli klicati Čuk, Sovica, kajti ponoči ne spi najbolje. Tako zelo so mi prirasle k srcu in sedaj jih videvam vsepovsod. Celo moja dobra prijateljica je povsem nora na sovice in mi je podarila eno izmed njih.

 

Zadnje čase kar precej brskam po spletu in ugotavljam koliko ustvarjalnih ljudi živi pri nas. Kar ne morem se načuditi in veselo naročam nakit, zase in za darilca. Potem me zgrabi, da bi tudi sama kaj ustvarjala, sanjariti začnem o spletni trgovinici ali še bolje v trgovinici v živo ... potem pa me hitro strezni, ko nimam prostora, da bi kam odložila svoj slikarski material ... in tako upanje prelagam v prihodnost - ko bomo nekoč v večjem stanovanju. Do takrat pa si bom oči pasla s spletnimi umetninami.

 

Klimtov uporabni dekor

Neko obdobje sem bila povsem navdušena nad Klimtom. Vse bi imela: knjige, zvezke, skodelice, dežnik, kupila bi vse, kar bi imelo motiviko njegovih slik. In lahko si mislite koliko svari bi se nabralo, če bi vse pokupila, kajti Klimt vsekakor prekaša vse ostale umetnike, kar se tiče potiska uporabnih izdelkov z njegovimi upodobitvami.
 

Lansko leto je bilo v znamenju 150-te obletnice njegovega rojstva. Mnogo založb je klicalo s svojimi izložbami, da vstopimo, pogledamo in kupimo ... a strast se je že umirila nekaj let nazaj. Še vedno me fascinira kot umetnik, le nisem več tako nora, da bi pokupila tudi najbolj brezvezne stvari z njegovim Poljubom, npr. etui za očala.
 

Ker pa si na potovanjih vedno kupim kaj osebnega, povsem mojega, sem po potepu na Madžarskem kupila torbo, ki spominja na klimtovsko motiviko. In tako je torba trenutno stalnica mojega službenega vsakdana.

 

Toplina

Moje zadnje umetniško delo v letu 2012, mama in otrok. Mentorju ni všeč in bi jo najraje prebarval, meni se zdi pa lepa, topla. Pravijo, da moraš umetnino začutiti energetsko, sicer ti ni všeč. Zato pa je meni blizu, ker me ob njej navdajo materinska čustva in jo jemljem zelo osebno, navda me z vso toplino in ljubeznijo, ko pomislim kaj vse se je zgodilo v letu 2012, kako prelomno je bilo za nas, saj se je rodilo najino dete, najino zlato dete ... in nimam drugih besed kot to, da postaneš blažen in z dneva v dan še kar ne dojameš, da je dete tvoje, da si napolnjen z ogromno dozo ljubezni.

Naj bo zdravo, toplo v srcu, mirno in nežno 2013, naj vas navdaja z ljubeznijo in pozitivno energijo.

 

 

Makovo polje

Pa je končano moje impresionistično makovo polje, čeprav bi se po oceni mentorja še dalo dodelati. Najbrž je težko biti mentor slikarstva, kajti ljudje imamo zelo različne poglede na umetnost. Meni je všeč eno, mentorju drugo, ko že mislim, da sem končala, on vidi še mnogo popravkov. Učne ure so zato kar naporne, saj nikoli ni dovolj dobro ... že res, da ne smeš biti takoj zadovoljen in da te nepopolnost vodi v še več truda. Toda ko misliš, da si prišel do zadnje faze - da je delo končano - bolje, da odnehaš, kajti lahko gre le na slabše, pa četudi mentor meni drugače.

Pomembno je, da si sam zadovoljen in meni je slika zelo všeč.

 

 

Družina umetnikov

Kar pomnim sem obdana z umetnostjo. Zasluge gre vsekakor pripisati očetu, ki slika in smo že kot otroci bili vpeti v razstave in kolonije.

Porodila se je ideja, da naredimo razstavo risarskih del naših mladih umetnikov (nečaki), se pogostimo in pozabavamo, kot se spodobi za pravo razstavo. Morda bodo otroci tako prevzeli čut za umetnost in jo še bolj vzljubili - če jim jo približamo na prijeten način. Tako smo zbrali najboljša dela in jih obesili na steno - vsak sodelujoč je imel svojo steno. Moj oče je bil govorec, mama snemalec, potem pa smo imeli še pogostitev. Sledila je zabava s plesom, ki sicer ni značilna na razstavah, a vse se je odvilo tako spontano, veselo ... in ja - še več takšnih priložnosti bi morali imeti. Da se zbere držina in se preprosto - druži!

 

 

Papirnata tehnika

Se spomnite kako smo zbirali prtičke ko smo bili majhni? Sedaj bi mi prav prišli, a so romali davnega leta v koš kot brezvezna šara. No, danes dobiš vse vrste motivov, a včasih je bilo častno zbirati prtičke. Izmenjavali smo jih ter cenili kar smo dobili. Nisi šel kar v trgovino in jih kupil, kot to lahko danes.

Ker se bliža noč čarovnic in je jesen že rumena, buče krasijo hiše in stanovanja, sem naredila mini kozarčke, jih oblepila s papirjem motiva buč ter kostanja in sedaj krasijo kuhinjsko polico. Še bolj pa pridejo do izraza ponoči, ko je temno in v njih sveti čajna lučka. Mimogrede sem naredila še pomladno vazo z motivom maka, ki bo čakala na prihodnje leto - na travniške cvetlice. Idej res ne zmanjka, prtički v trgovinah pa so tako lepi, da se težko odločiš kateri motiv izbrati.
 

 

Končano pogumno

Konec ekspresionizma. Končno je slika kruha dokončana. Z mentorjevo pomočjo seveda, kajti sama bi packala in packala še mnogo ur in nikoli ne bi bila zadovoljna. Sprva sem se bala vzeti v roke lopatko, ko pa sem naredila z njo nekaj potez, sem šele dobila pogum. Barve so nato kar polzele po platnu in učinek je bil zares ekspresionističen.

Vesela sem, da sem začela hoditi na tečaj. Smo super skupinica in vsak tečaj postajamo bolj domači. Luštno je bilo klepetati po tečaju v mestni čajnici in trenutno to potrebujem - malce pobega v svet umetnosti in spoznavanje novih, drugačnih ljudi. Ljudi, ki imajo odprte oči.

 

 

Ekspresionizem

Učiti se slikati, če si že prej bil samouk, je tako kot bi znal že voziti avto in šele nato opravljal izpit. V bistvu znaš voziti, le pravil ne poznaš (pozabiš gledati v ogledalo, ne ustaviš se na stop znaku...). In približno tako je na likovnem tečaju, ki ga obiskujem.

 

Motivika mi vsekakor tokrat ni bila všeč, ekspresionizem. Grobe poteze, temne barve, krik in izstop iz sebe ... nekako nisem sposobna tega najbolj izraziti. Vleče me k impresionizmu in težko je to zanikati, kar se vidi tudi na moji sliki. To je takoj opazil tudi moj učitelj in izrazil, da sem nežna duša. Vsi menijo, da sem nežna duša, čeprav o sebi ne razmišljam tako. A ko ti toliko ljudi že to reče, začneš to usmerjati vase. Morda sem pa res. Ja, če je nežno to, da imam rada pastelne in žive barve, da imam rada drobne poteze čopiča, sanjave motive. Tudi moj spletni dnevnik nosi naslov impresija trenutkov - ker tako dojemam tudi življenje. Le-to je polno vtisov, enkratnih dogodkov in ti vtisi imajo pomemben vpliv na naša življenja. Življenje ni nič drugega kot skupek doživetij, včasih veselih, včasih žalostnih. Šteje to, kar iz teh doživetij narediš.

Ko sem se vozila domov sem bila popolnoma zatopljena v ta ekspresionizem. Še glasba mi je bila odveč, ki jo v avtu vedno rada poslušam. Razmišljala sem o razlikah med ekspresionisti in impresionisti. Slednji so se obračali v naravo, medtem ko prvim niti narava ni bila v uteho.. Razočarani nad svetom in vojno, ki je ohromila njihove duše ... ni čudno, da je bil stil slikanja tako turoben. Družbeno okolje vsekakor vpliva na doživljanje sveta in vesela sem, da je moje življenje en velik impresionizem. Zato se veselim naslednjih uric slikanja  ... takrat bo na vrsti moj stil :)

 

 

Jesenski likovni semester

Pa sem se vpisala! V likovni tečaj. Sem zelo ponosna nase, kajti v življenju vedno nekaj cincam, bi -pa ne upam, sedaj pa temu delam konec. Enkrat se živi in enkrat moramo uresničiti svoje zamisli.

Tako sem se po dvanajstih letih dobila z mladeničem, ki bo vodil tečaj. Hodila sva na isto srednjo šolo. Bila sem prijetno presenečena, je zelo zgovoren in družaben, poln zanimivih anekdot in izvrstnega spomina na srednješolska leta. Takrat se nismo ravno veliko družili, tudi sama sem bila nekoliko zaprta, obkrožena le z ljudmi, ki sem jih že poznala, novih pa nisem želela spoznavati. Takrat mi je šlo vse na živce, a z leti sem to prerasla.

 

Bomo majhna skupina, ne bomo ustvarjali po nekem kopitu, temveč povsem individualno, kar bo vsak želel. Nekako sva se dogovorila, da bom prvi mesec risala, ker bi se rada naučila osnove, drugi mesec bom slikala, tretji pa bom ustvarjala povsem samostojno, le z njegovimi popravki oz. usmeritvami. Kar naenkrat sem polna idej kaj bi rada počela! Lepo je bilo iti spet v Ljubljano, doživeti vrvež (ok, parkiranje izpustimo) in pasalo je malo odklopiti od vsakdanjika. Ne rečem - uživam v materinstvu in rada sem doma, a šele ko si nekje zunaj, ugotoviš, da potrebuješ tudi čas zase, za svoje ustvarjalne ideje in tudi za druženje z drugimi.

 

 

Likovni tečaj

Že nekaj let imam željo se vpisati v likovni tečaj, izpiliti risanje, se naučiti novih tehnik, a nikdar ne izberem dovolj poguma. Tokrat sem le dobila malo več navdiha po zaslugi kolega iz srednje šole, ki odpira umetnostno šolo in tudi vodi slikarske tečaje.

Še vedno sem sicer v dvomih, razmišljam vsak dan o tem ali bi ali ne bi, še vedno si ne upam iti med množico in pred vsemi izraziti svoje ideje, po drugi strani pa je sedaj idealna priložnost, da se vpišem v tečaj, kajti po izteku porodniške ne bom več imela časa. Sedaj bi se vpisala v 3 mesečni tečaj, ki bi se končal ravno ob izteku porodniške. Oh ta moja neodločnost. Vem, da moram to storiti, ker že dlje časa o tem sanjam in tudi vem, da bom na koncu le popustila in se vpisala, le ne maram te svoje neodločnosti in strahopetnosti. No ja, morda bo z leti bolje?

 

 

Pelinkovec in nazaj v rutino

Doma v rutini. Konec uživancije na morju, konec velikih potepanj ... in prav je tako, kajti včasih me tempo ubija in priznam, sem zapečkarica in rada imam rutino, ustaljen red. Tako so na vrsto spet prišla potepanja po mestu, ogledi razstav v našem umetnostnem mestu in pitje kave ter grenčic na grajskem vrtu.

 

Že od nekdaj sem imela rada pelinkovec. Ali ga maraš ali pa ne. In ker sem bila oblečena povsem poletno, hladen vetrič pa ni prizanašal, je bilo potrebno spiti enega kratkega ;) in po zares dolgem času mi je pelinkovec malo zavrel kri po žilah. Pelinkovec je bil nekako vedno rezerviran za nekega davnega prijatelja, s katerim sva sedaj izgubila stike. Ko se je odselil sva se še nekajkrat videla, sedaj pa je minilo že dolgo časa ... in ker on ni bil kofetkar, tudi sama nisem naročala kave. Kaj ni tako, da so vsi ljudje s katerimi hodiš naokoli po lokalih nekako šifrirani tudi po tem kaj pijejo? Z nekom grem izključno res na kavo, z nekom skoraj vedno na cocktail, spet z drugim na pivo in spet s tretjim na kratkega. In tako sva se s tem "pelinkovim" prijateljem vedno spogledala, ko sva se usedla za mizo in rekla: "a čva enga pelinkovca?" "pa dejva" Luštni so bili ti časi ...

 

 

Razstave

Bolj kot kdaj prej obiskujem razstave, ki so na ogled v našem mestu. Prej se namensko nikoli nisem odpravila. Četudi sem bila v mestu, kar nisem zavila v razstavne prostore. Pa bi lahko. Najbrž sem vedno nekam hitela in si nisem vzela časa, pa čeprav ljubim umetnost in kulturo, navsezadnje je moje življenje od majhnega povezano z njima. Oče se ljubiteljsko ukvarja s slikanjem, moja šolanja pa so se odvijala v umetniški smeri.

Z dojenčico greva včasih v mesto in takrat greva pokukat kaj mesto ponuja. Navsezadnje imam sedaj več časa za umetnost - za njeno opazovanje, sama pa bom morala na ustvarjanje še malo počakati. Če bi imela svojo sobico, kjer bi me že čakala platna, barve bi se vsekakor prej odpravila ustvarjat. Tako pa moram najprej vse izvleči iz omare, zasesti mizo v kuhinji in tudi za seboj takoj pospraviti - samo priprave trajajo nekaj časa - tega pa enostavno nimam.

V zadnjih nekaj razstavah mi je najbolj v oči padla razstava otrok s posebnimi potrebami. Kakšne umetnine in barvne kombinacije! Pravi mojstri so. Žalosti me le, da njihova umetnost ni cenjena z vidika "akademske" stroke. Menda si nihče sploh ni prišel ogledat razstave. In po pravici povedano, bi doma z veseljem imela izobešeno eno izmed njihovih umetnin - prej kot pa akademsko.

Všeč mi je bila tudi razstava lesenih izdelkov šole za lesarstvo - unikatni in lični izdelki.

Pri čem pravzaprav gre pri umetnosti? Razglabljanja, teoretiziranja se mi zdijo povsem nesmiselna. Umetnost vsak interpretira, kot tudi izraža po svoje. Zato ne more obstajati pravilna in nepravilna umetnost. Vsak vanjo izlije svojo dušo, svoja čustva in prav bi bilo, da si jo tako tudi interpretiramo.

Jutranje ustvarjanje

Jutra so moj najljubši del dneva. Odkar imam dojenčico so se zgodnja vstajanja prevesila v še bolj zgodnja :) ritual je dobra kavica, ki vselej nakaže, da bo dan lep. Če nam uspe, da dojenčica po hranjenju še malo zaspi imam čas za ustvarjanje. Res da si ne morem privoščiti toliko usvarjanja kot bi želela, zato izbiram enostavnejše motive in tehnike. Tokrat sem naredila nekaj voščilnic, kajti bliža se april, ko ima največ mojih prijateljev rojstni dan.

Barve Barcelone

Če bi bilo vsako jutro tako, bi postala pravi knjižni molj. Po prespani noči je bilo tudi jutro zelo mirno in uspelo mi je prebrati Gaudijevo knjižico.

Prepotovala sem kar precejšen del Španije, predvsem zahod, sever in jug, ni mi pa uspelo še vzhodnega dela, znamenite Barcelone, ki ji Španci pravijo tudi lepa ženska - nasprotno od Madrida, ki je za njih moški. Madrid in njegove stavbe so arhitekturno povsem drugačnih oblik kot v Bareloni, ki je znana po Gaudijevih delih in mehkih, oglatih oblinah (zato tudi ženskega spola).

Všeč so mi Gaudijeva dela, saj je bil pravi mojster, pravzaprav genij. Zagovarjal je barve, zatekal pa se je tudi v svet magije in pravljic, kar lahko vidimo v njegovih znamenitih gobastih kupolah. Ornamentika je po njegovem mnenju vedno bila in vedno bo barvna. Narava nikoli ne proizvede ničesar monokromatskega, barve in kontrasti so del našega življenja in tega se je Gaudi dobro zavedal, zato jih je vedno upodabljal v svoji arhitekturi. Ko podrobno opazujem njegova dela, se mi zdi skoraj nemogoče ustvariti nekaj tako čudovitega - da vse te oblike zdržijo statiko in so povrhu vsega tako estetske.

Zaenkrat moje stanovanje krasijo le spominki z Barcelone, in nekega dne si jo bomo morda ogledali vsi skupaj.

Zlata ladja

Letošnje leto se me očitno drži sreča, ker sem bila že drugič izžrebana za čudoviti koledar z ilustracijami Jelke Reichman. Morda bi morala igrati loto?

Ko bo punčka nekoliko zrasla in imela svojo sobo (upam, da se bomo kmalu lahko preselili v večje stanovanje) ji bom uokvirila ilustracije, seveda pa bom kakšno naslikala tudi sama. To bo veselje - opremljanje novih prostorov, čeprav ima smisel za to bolj I. kot jaz.