Jesenski likovni semester

Pa sem se vpisala! V likovni tečaj. Sem zelo ponosna nase, kajti v življenju vedno nekaj cincam, bi -pa ne upam, sedaj pa temu delam konec. Enkrat se živi in enkrat moramo uresničiti svoje zamisli.

Tako sem se po dvanajstih letih dobila z mladeničem, ki bo vodil tečaj. Hodila sva na isto srednjo šolo. Bila sem prijetno presenečena, je zelo zgovoren in družaben, poln zanimivih anekdot in izvrstnega spomina na srednješolska leta. Takrat se nismo ravno veliko družili, tudi sama sem bila nekoliko zaprta, obkrožena le z ljudmi, ki sem jih že poznala, novih pa nisem želela spoznavati. Takrat mi je šlo vse na živce, a z leti sem to prerasla.

 

Bomo majhna skupina, ne bomo ustvarjali po nekem kopitu, temveč povsem individualno, kar bo vsak želel. Nekako sva se dogovorila, da bom prvi mesec risala, ker bi se rada naučila osnove, drugi mesec bom slikala, tretji pa bom ustvarjala povsem samostojno, le z njegovimi popravki oz. usmeritvami. Kar naenkrat sem polna idej kaj bi rada počela! Lepo je bilo iti spet v Ljubljano, doživeti vrvež (ok, parkiranje izpustimo) in pasalo je malo odklopiti od vsakdanjika. Ne rečem - uživam v materinstvu in rada sem doma, a šele ko si nekje zunaj, ugotoviš, da potrebuješ tudi čas zase, za svoje ustvarjalne ideje in tudi za druženje z drugimi.