četrtek, 21. januar 2010

Tous

Lani na morju sem med plavanjem izgubila najljubši prstan, ki mi ga je poklonila prijateljica, ki živi v Španiji. Nosila sem ga vsepovsod, ker je bil tako edinstven. Imenoval se je Mil osos, kar po špansko pomeni Tisoč medvedov. Medvedki so zaščitni znak tega oblikovalskega podjetja.

Skušam biti nenavezana na stvari, a darila, ki jih dobim od posebnih ljudi so vendarle drugačnega pomena. Takoj sem jo obvestila, da sem žalostna zaradi izgube, I. se je ponudil da ga bo poiskal med potapljanjem, toda na veliki površini s travnatim dnom kjer sem plavala bi bilo to prej kot ne sizifovo delo. Zares mi je bilo hudo, celo moji sodelavki, ki nikoli ne kaže pretiranih čustev je bilo žal zaradi izgubljenega nakita. Morda mi je bil posebej drag tudi zato, ker je moja prijateljica toliko tisoč kilometrov stran in me je prstan spominjal ter vezal nanjo. Bil je del nje, del mene. In včasih jo tako zelo pogrešam.

Včeraj sva se po letu dni videli, ker je prišla za nekaj dni v Slovenijo. Zares nisem pričakovala, da mi bo kupila novega in bila sem nepopisno vesela. Vsekakor bom tokrat bolj pazljiva in bodo medvedki ob naslednjih morskih podvigih ostali raje kar v svojem brlogu.





sreda, 20. januar 2010

Delitev dela

Vse bolj opažam koliko parov si ne deli dela. V svetu v katerem živimo in naj bi vsaj teoretično bili enakopravni še vedno opazim diskriminacijo. Iskreno povedano, nikoli ne bi mogla živeti z moškim, ki ne bi znal poskrbeti sam zase ali bi se mu zdelo samoumevno, da ženska poleg službe skrbi tudi za celotno gospodinjstvo.

V vrsti mojih sodelavk je veliko takih žensk, ki skrbijo za moža ali fanta kot za otroka. Neka sodelavka npr. ima sorodnike v drugi državi in ne gre sama k njim za več dni, ker si mož ne zna kuhati in bi revež cel teden bil lačen; druga sodelavka pripravlja možu prtljago za potovanje in tudi oblačila, katera bo nosil na potovanju; spet tretja sodelavka si doma ne kuha kave, ker možu smrdi; četrto sodelavko sem srečala včeraj pozno popoldan, utrujeno od napornega tempa in razlaga kako hiti domov, ker jo mož čaka, da bo kaj skuhala… Včasih zares ne morem verjeti, da se takšne stvari dogajajo oz. ženske to dopustijo.
Npr. sama sem včeraj po službi šla k frizerju in bila tam celo večnost. Domov sem prišla le za pol ure, ker sem imela naprej že tečaj in doma me je čakala večerja, ki jo je pripravil I. Kadar sem jaz prej doma in vem, da bo kdo lačen pa jo pripravim sama.

Vsekakor k temu veliko pripomore vzgoja in vzori. Moj oče je vedno pomagal mami pri opravilih. Skrbel je za perilo, ga pral in likal, mami je kuhala in čistila, vsakdo izmed nas pa je imel še določeno sobo, ki jo je moral pospraviti.

Biti odvisen od nekoga se mi zdi grozno. Ne razumem moških kako so lahko tako »zaplankani« in svoje žene trošijo za vsa dela doma, medtem ko oni gledajo televizijo, še bolj pa ne razumem žensk, ki to dopuščajo.
Medsebojna pomoč, vzajemnost je ključ uspešnega razmerja. Ni potrebno veliko, pa vendar je to največ!



nedelja, 17. januar 2010

Neshojene poti

V soboto naju je pot z I. vodila na Gorenjsko po opravkih. Ker sva imela bolj malo časa, sva se odpravila le na sosednje hribe v okolici Bleda, na katerih še nikoli nisva bila. Vreme je bilo oblačno in na poti nisva srečala nikogar. Poti so bile neshojene, tišina, mir, samo midva, škripanje snega in dva gamsa na pečini, ki sta opazovala okolico. Bilo je zares kot v pravljici.



Nikoli še nisem videla gamsa v naravi, čeprav sem hodila precej po gorah. Pričakovala sva, da bo kar nekaj ljudi na poti in da je to izletna točka mnogih Gorenjcev, a poti so bile kakor pozabljene in zato sva najbrž imela srečo videti čudovita gamsa, ki sta prišla tako blizu zaradi miru in neverjetne tišine. Žal nisem uspela narediti nobenega njunega posnetka in razgleda z vrha, kjer je zares prečudovit razgled na jezero in sosednje alpe, saj mi je fotoaparat zatajil (tudi na internetu nisem našla nobene zimske fotografije razgleda). Vsekakor razlog, da še prideva nazaj. 


ponedeljek, 11. januar 2010

Turobno počutje


Že dva dni se počutim turobno, bedno, brez kakšnega posebnega razloga. Pijem kavo iz trenutno najljubše skodelice, odprla sem belgijske praline, znane po njihovem ročnem izdelovanju, da morda vsaj malo razvedrim tesnobno počutje, a kaj ko tudi najljubše razvade ne pripomorejo kaj dosti.

Čutim nek temačen pritisk, napadajo me misli o minevanju. Da bi ubežala tem mislim sem si ogledala ponovno film Before sunrise in že pozabila, da tudi glavno junakinjo nenehno spremljajo podobni strahovi. Smrti se boji 24 ur na dan, zato potuje z vlakom in ne letalom, ker se boji letenja, pa čeprav je statistično gledano manj letalskih nesreč.

Nenehno razmišljanje o minevanju je utrujajoče in človeka izčrpa. Ogled filma je pomagal bolj kot najljubša kava in čokolada. Da veš, da nekdo nekje razmišlja o istih stvareh kot ti, se boji prav tako kot ti ... takrat se morda zaveš, da smo vsi na istem in nihče ne more temu ubežati. Le težko je razumeti in pustiti življenju prosto pot, svobodnim mislim ...
Verjeti v ljubezen, prijateljstvo, dobra dela in v magijo ... to bi nas moralo držati skozi življenje ali kot pravi Celine:
I believe if there's any kind of God it wouldn't be in any of us, not you or me but just this little space in between. If there's any kind of magic in this world it must be in the attempt of understanding someone sharing something.

nedelja, 10. januar 2010

Pozornost

V drobnih dejanjih spoznaš kako si ljubljen. Na isti dan sta me presenetila I. in oče. Cel dan je snežilo. Zjutraj sem prej vstala, da bi očistila avto in avto je bil že očiščen. I. je bil pozoren in sčistil še mojega preden je šel v službo. Zvečer sem imela tečaj nemščine in avto je bil zopet očiščen. Tokrat mi ga je očistil oče. Zanimivo, da sta me oba presenetila na isti dan.

Čez nekaj dni nas je v Sloveniji močno zamedlo. V službi smo se spraševali kako bomo odpeljali domov, ker nas je sneg povsem zasul. Malo preden sem končala s službo je prišel I. z lopato in mi začel čistiti parkirišče in avto. To sta skozi okno videla direktor in eden od vodij ter me poklicala v pisarno. Oba sta bila navdušena nad I. dejanjem in me vprašala ali je to ljubezen ali dresura. Jaz pravim, da čista ljubezen, ker je prišel brez da bi kaj rekla, dresura pa se začne že s prvim dnem ko dva vstopita v odnos.

Na splošno pravim: dobro se z dobrim vrača. Tudi mene veseli, ko mi I. reče, da nisem kot ostale punce, ki "težijo" za brezvezne stvari. Priznam, da je včasih potrebna le dobra taktika, ki pa se jo nenehno učiš skozi odnos.
Pravijo, da si ženska izbere partnerja, ki je podoben njenemu očetu. Morda je res kaj resnice v tem, kajti velikokrat sem že opazila, da I. počne nekatere stvari kot moj oče.
In vesela sem, da ju imam.



sobota, 09. januar 2010

Nesporazum

Besede so vir nesporazumov.


Včasih pišem, da ne pozabim. Ker ne želim pozabiti.
Nekaj dni nazaj sva z Ž. imela nesporazum. Pravzaprav sem jaz narobe prebrala oz. razumela nekaj, kar je napisal. Name ta nesporazum niti ni toliko vplival in sem se hitro opravičila, če sem površno prebrala. Očitno pa je njega zelo razjezilo, da sem tako površna in plitka. Ni mu bilo všeč, da dvomim v iskrenost njegovega prijateljstva in mi je jasno izrazil, da ne mara ta del mene.

Vem, da sem karakterno nekoliko bolj hladna in postanem še bolj, če vem da sem nekoga prizadela. Opravičim se enkrat in hitro ter mislim, da bo vse pozabljeno. Očitno pa nekateri ljudje potrebjejo več kot le opravičilo, npr. vzpodbudno besedo, dotik ...
Tudi I. mi večkrat da vedeti, da znam biti hladna. Vedno imam občutek, da ljudje od mene pričakujejo več kot lahko dam. Toda ne znam, ne zmorem. Utruja me, kadar zahtevajo oz. želijo od mene nekaj, kar nimam. Še več ljubezni, še več prijateljstva ... vsak ima svoje meje koliko lahko da.

Težko je ugoditi vsem ljudem na svetu. Življenje je prekratko, da bi to lahko storili. A najbrž, če se trudiš in jih osrečiš vsaj nekaj, se ti to nekoč povrne.

četrtek, 07. januar 2010

Svet iluzij

Dobri dve leti me je v stanovanju čakala prazna stena, da jo okrasim. Platna sem si kupila že dolgo nazaj, nisem pa našla prave volje in motiva, da bi kaj naslikala.

Neko sobotno jutro me je pričakalo s snegom, kar je motiviralo moje misli na dvodnevno ustvarjanje ob dobri glasbi in topli kavi. Tako se je zgodil triptih Svet iluzij.

Slike predstavljajo življenje, ki ga živiva z I.. Desna stran triptiha prikazuje najin svet sanj. Rada živiva v oblakih, rada sanjariva in včasih uživava življenje na visoki nogi, obenem pa se zavedava, da je življenje realnost in tako se z balonom spuščava na trdna, realna tla.

Osrednji del predstavlja najin dom. Oranžna je topla barva, prav takšen je tudi najin pristan, kjer se počutiva udobno in zapečkarsko. Gugalnica simbolizira zadovoljstvo in svobodo, po drugi strani pa vzpone in padce. Kot vsak par se tudi midva kdaj sporečeva, sva različnih mnenj in preživljava nevihtna obdobja.

Ker pa za vsako nevihto posije sonce in se prikaže tudi mavrica, pa leva stran predstavlja najino spravo, kjer z roko v roki odideva naprej, lovit skupne sanje. Za vedno, upam.








sobota, 02. januar 2010

Sevdalinka

Bila je mrzla, zares zelo mrzla zima. Z Ž in skupno kolegico smo obiskali koncert skupine Sedef. Sevdalink nikoli nisem poslušala, toda njihov način izvedbe mi požene mravljince.

Sevdalinka je ljubezenska pesem in predstavlja edinstven narodno glasbeni izraz v BIH. Njen izvor ni povsem pojasnjen. Nastala naj bi med turškim osvajanjem srednjeveške Bosne, ko so se tvorila prva mestna naselja. S tem se je oblikoval tudi drugačen način življenja kakor so ga bili navajeni na vasi. Hiše v mestu so imele svojo zasebnost, velika okna in vrtovi pa so nudili priložnosti za opevanje, dvorjenje (»ašikovanje).

Srce sevdalinke je čustvo ljubezni v vseh možnih odtenkih: tiho, nežno, melanholično, hrepenenjsko, srečno, vznemirljivo, trpeče, strastno … nad vsem tem pa je v središču tragična in boleča ljubezen, ki postane navdih za najplemenitejša čustva.
V pesmih junaki koprnijo po objemu objekta njihove želje, kateremu so zavezani z vso dušo.

Kar je zanimivo in se je ohranilo od njenega izvora je njena intimnost. To ni pesem za množice. S svojo intimnostjo te pritegne v magičnost, le ta te popelje v svet domišljije in odnese vsakdanje skrbi v sanjarjenja o željah, tistih melanholičnih, prepovedanih, hrepenečih.