Te dni

Kolikor sem se veselila letošnjega decembra, pa mi zdaj sploh ni všeč. Še ne. Pa ga je polovica že skoraj mimo. Niti ne vem kdaj je tako hitro minilo. Namesto veselja me obdaja tesnoba. Nezavedno me očitno preganjajo misli na prihodnost. Šla bom v službo in konec bo moje porodniške. Pa ni štos v tem, da se ne bi veselila nazaj v službo, najbolj me preganja misel na to, da bom brez svoje dojenčice kar 9 ur. Kljub temu, da so sedaj dnevi ena sama rutina in da je trenutno glavni vzrok bivanja hrana, hrana, hrana - se mi zdi, da ves dan le nekaj kuhamo, meljemo ... pa me ta rutina osrečuje, kajti v njej je zabeleženih toliko dragocenih trenutkov - od novih zlogov do novih iger, ki si jih zmišljujejo tako majhna bitja, do vseh tistih nežnih objemov in stiskov, ki ti jih nudi tvoj otrok - vse to je neprecenljivo in tega bo časovno sedaj mnogo mnogo manj. Ja, to me mori. Pa vem, da bo spet vse ok, da se bomo vsi navadili na nov ritem in bo le-ta postal naša druga rutina, a tako se pač trenutno počutim - bedno, utesnjeno, turobno.

Dan bi moral imeti več ur ali pa bi morala biti nočna ptica, da bi lahko postorila vse tisto, kar me čaka, kar želim in ljubim.

 

 

Strah pred neznanim

Še vedno je čas dopustov v službi, le jaz pridno delam, ker zaradi menjave delovnega mesta ne smem imeti dopusta pred oktobrom. Z Ž. se nisva videla in ne slišala cel teden, vse do danes, ko me je povabil na kavo, ker odhaja na pot za teden dni in me je želel videti. Tudi pri sebi sem opazila kadar se odpravljam za dlje časa kam, da se želim posloviti od bližnjih. Kot bi razmišljala, da je to morda zadnje potovanje in neka zla slutnja … pa čeprav obstaja v vsakdanji realnosti več možnosti, da se ti kaj zgodi.

Večinoma je govoril on. Ko enkrat začne se sploh ne zna ustaviti in premleva ter obrača stavke sem ter tja, včasih celo brez repa in glave. Govoril mi je o knjigi, ki jo je v zadnje prebral, a mi ni znal povedati poante. Toliko časa sem ga matrala kaj je v tej knjigi dognal, spoznal, si zapomnil, da je le izluščil en pameten stavek. Morda sploh nikoli ne bi tako razmišljal, če ga ne bi spodbodla. Vsaka knjiga naj bi, po mojem mnenju nekaj sporočala. V njih vidimo sebe, so nekakšna ogledala.

Torej, njegov nauk knjige je bil: Strah nas je tistega, česar ne poznamo.

Zagotovo se vsi po malem bojimo novih, nepreizkušenih stvari, saj nismo več otroci, ki občutka strahu ne poznajo. A bolj kot sam občutek strahu nas kot odrasle skrbijo predvsem posledice določenih dejanj, dogodkov, saj se zavedamo nevarnosti in tveganj. Bolj kot sam občutek strahu je pomembno kako se z njim soočimo, to pa je povezano s človekovo osebnostjo: avanturist neznano jemlje kot izziv, tradicionalist pa raje dvakrat ali trikrat premisli preden ukrepa.

Ker je knjiga bila bolj religiozne tematike, pomešane s fikcijo, naj povzamem besede Sv. Pavla, s katerimi se vsaj v nečem strinjam:  "Vse preizkušajte in kar je dobro ohranite!"

Turobno počutje

Že dva dni se počutim turobno, bedno, brez kakšnega posebnega razloga. Pijem kavo iz trenutno najljubše skodelice, odprla sem belgijske praline, znane po njihovem ročnem izdelovanju, da morda vsaj malo razvedrim tesnobno počutje, a kaj ko tudi najljubše razvade ne pripomorejo kaj dosti.

Čutim nek temačen pritisk, napadajo me misli o minevanju. Da bi ubežala tem mislim sem si ogledala ponovno film Before sunrise in že pozabila, da tudi glavno junakinjo nenehno spremljajo podobni strahovi. Smrti se boji 24 ur na dan, zato potuje z vlakom in ne letalom, ker se boji letenja, pa čeprav je statistično gledano manj letalskih nesreč.

Nenehno razmišljanje o minevanju je utrujajoče in človeka izčrpa. Ogled filma je pomagal bolj kot najljubša kava in čokolada. Da veš, da nekdo nekje razmišlja o istih stvareh kot ti, se boji prav tako kot ti ... takrat se morda zaveš, da smo vsi na istem in nihče ne more temu ubežati. Le težko je razumeti in pustiti življenju prosto pot, svobodnim mislim ...

Verjeti v ljubezen, prijateljstvo, dobra dela in v magijo ... to bi nas moralo držati skozi življenje ali kot pravi Celine:

I believe if there's any kind of God it wouldn't be in any of us, not you or me but just this little space in between. If there's any kind of magic in this world it must be in the attempt of understanding someone sharing something.

Strah

Razmišljanje o lastni smrti me je vedno navdajalo s tesnobo. Že kot otrok nisem znala sprejeti dejstva, da nas nekoč ne bo več. Zdelo se mi je skoraj neverjetno, da en trenutek smo, drugi pa nas ni več. Zdaj, ko sem starejša, se še vedno nisem najbolj sprijaznila s tem, toda toka misli ne morem spremeniti. Tak je ustroj človeštva in zato sledim načelu: užij in uživaj življenje. Včasih zato storim stvari, na katere nisem najbolj ponosna, toda zaradi njih se počutim živo in ob njih občutim živost življenja.

S smrtjo kot tako v otroštvu nikoli nisem bila v neposrednem stiku. Babica je umrla pet let nazaj in to je bil prvi pogreb, na katerem sem sploh bila. Seveda me je prizadelo, toda najbolj od vsega me je prizadela bolečina očeta, ki je izgubil svojo mamo, še edinega živečega starša, ker je odraščal brez očeta. Videti ljudi, ki jih imaš rad kako trpijo je nekaj najbolj bolečega. Kadar sem žalostna, vem, da bo minilo, ko pa jočejo drugi, bi najraje nase prevzela vso bolečino, če bi le lahko.

Z I. sva se nekoč pogovarjala česa naju je najbolj strah v življenju. Takrat ni še umrl nihče od mojih bližnjih in moj največji strah je bil takrat lastna smrt. Misel, da ni ničesar več po življenju je bila grozljiva. I. pa je bilo najbolj strah, da bi se ljudem, ki jih ima rad kaj zgodilo. To sem razumela šele takrat, ko sem izgubila prvega človeka, ki sem ga imela rada.

Te dni razmišljam o življenju in smrti, kajti nekomu od mojih bližnjih se je zgodilo nekaj grozljivega. Eden najbolj šarmantnih ljudi oz. moških, ki sem jih kdaj poznala, je zgorel v eksploziji. Še vedno živi, toda ni razpoznaven. Sedaj se vsi soočajo/mo s travmo, z bolečino in z življenjem, ki je korenito spremenilo njihov/naš vsakdan.

Moje sanje so bile moreče, podoživljala sem ogenj, videla nečaka kako se v reki utaplja … sanje, ki simbolizirajo, da sem vpeta v situacijo, ki sega preko mojih zmožnosti, da bi jo spremenila. Kar lahko v realnem svetu storim je to, da preživim več časa s svojimi nečaki in z ljudmi, ki jih imam rada najbolj na svetu. Nikoli ne želim obžalovati časa, ko nisem bila z njimi in danes sem opravila svoj prvi obisk, ki je vsaj nekoliko pomiril stanje duha.