Strah pred neznanim

Še vedno je čas dopustov v službi, le jaz pridno delam, ker zaradi menjave delovnega mesta ne smem imeti dopusta pred oktobrom. Z Ž. se nisva videla in ne slišala cel teden, vse do danes, ko me je povabil na kavo, ker odhaja na pot za teden dni in me je želel videti. Tudi pri sebi sem opazila kadar se odpravljam za dlje časa kam, da se želim posloviti od bližnjih. Kot bi razmišljala, da je to morda zadnje potovanje in neka zla slutnja … pa čeprav obstaja v vsakdanji realnosti več možnosti, da se ti kaj zgodi.

Večinoma je govoril on. Ko enkrat začne se sploh ne zna ustaviti in premleva ter obrača stavke sem ter tja, včasih celo brez repa in glave. Govoril mi je o knjigi, ki jo je v zadnje prebral, a mi ni znal povedati poante. Toliko časa sem ga matrala kaj je v tej knjigi dognal, spoznal, si zapomnil, da je le izluščil en pameten stavek. Morda sploh nikoli ne bi tako razmišljal, če ga ne bi spodbodla. Vsaka knjiga naj bi, po mojem mnenju nekaj sporočala. V njih vidimo sebe, so nekakšna ogledala.

Torej, njegov nauk knjige je bil: Strah nas je tistega, česar ne poznamo.

Zagotovo se vsi po malem bojimo novih, nepreizkušenih stvari, saj nismo več otroci, ki občutka strahu ne poznajo. A bolj kot sam občutek strahu nas kot odrasle skrbijo predvsem posledice določenih dejanj, dogodkov, saj se zavedamo nevarnosti in tveganj. Bolj kot sam občutek strahu je pomembno kako se z njim soočimo, to pa je povezano s človekovo osebnostjo: avanturist neznano jemlje kot izziv, tradicionalist pa raje dvakrat ali trikrat premisli preden ukrepa.

Ker je knjiga bila bolj religiozne tematike, pomešane s fikcijo, naj povzamem besede Sv. Pavla, s katerimi se vsaj v nečem strinjam:  "Vse preizkušajte in kar je dobro ohranite!"