Jezna sem sama nase. Cel vikend nisem šla na zrak, čeprav je danes lepo sonce in primerno za kolo. Zabubljena sem doma, v upanju, da bom ustvarjalna, a nimam navdiha. Česarkoli sem se lotila, mi ni uspelo. Dokončala bom edino oljne slike, katere se še sušijo, da nadaljujem detajle. Akvarele in barvice sem raje pospravila, ker so me spravile v slabo voljo. Mislim, da je primeren čas, da se vrnem v abstraktnost.
Edina zanimiva stvar, ki se je zgodila ta vikend je klic mojega dobrega prijatelja T., s katerim se nisva že dolgo časa slišala. Lepo ga je bilo slišati in pokramljati. Vesela sem zanj, ker je ponovno zaljubljen, saj je zares simpatičen in prijeten, a je imel vedno smolo s puncami. Upam, da se tokrat obnese. Pogrešam ga in pogrešam tiste čase, ko sva si vse zaupala. Škoda, da živi toliko kilometrov stran. Kljub temu, da živiva povsem svoji življenji in toliko kilometrov stran je lepo čutiti toplino in bližino, ki sva jo ohranila skozi leta, čeprav le po telefonu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar