sobota, 31. julij 2010

Samopodoba

Pisanje o svoji lastni podobi je izzval Ž., ki se je prejšnji teden neumno obnašal. Zato sem se odločila, da delček sebe delim z vami.
S svojo podobo sem bila vedno zadovoljna. Nikoli nisem bila pri suhih ali debelih, nekje vmes mi je popolnoma super. Diete se mi zdijo neumne kot se mi zdi neumno odpovedovanje čemurkoli zato, da bi se osrečili. Zvesta sem načelu: vsega po malo brez pretiravanj. Uživam v hrani in pijači, pogostokrat se ljudje čudijo, da toliko pojem in ostajam take postave.

Imam rjave oči, barve lešnika, srednje velike ustnice in za moje pojme normalna ušesa in nos :) Sem majhna (če si predstavljate Madonno, Shakiro, Kylie), a nikoli nisem imela želje biti višja.

Imam srečo, da sem podedovala mladostne gene po mami, saj je tudi ona pri svojih tridesetih izgledala veliko mlajše.
Lase si barvam, toda le v pramenih. Bila sem že svetlolasa, rdečelasa, rjavolasa, najbolje pa se počutim v pramenih medu, kostanja, pšenice ... zdi se mi, da poživijo moj ten kože. Barvni pigment sem podedovala po očetu, ki je temnejši. Sončni žarki me hitro ujamejo in poleti ne nosim ure ali prstanov, ker se mi takoj poznajo odtisi. Še dolgo v zimo sem temnejše polti in pogosto ljudje mislijo, da obiskujem solarij.
S svojimi oblinami sem zadovoljna, če se že moram nad čim pritoževati je to zadnjica, ki bi lahko bila manjša.  

Na splošno lahko povzamem, da sem si všeč. In če si všeč sebi, si všeč tudi drugim. Precej fantov je bilo zaljubljenih vame, a sem bila precej sramežljiva in sem se rada držala zase. Velikokrat mi je šla na živce njihova naklonjenost, dokler nisem dojela, da je vsaka ljubezen častna in vredna, četudi prihaja od napačnega človeka. Od takrat sem postala bolj dostopna in družabna. Danes se trudim ostati takšna, a velikokrat pride na dan moje samotarništvo in raje ostajam doma kot v družbi.


Kot sem že večkrat pisala mi I. pogostokrat daje komplimente in to me osrečuje. Ni mi pomembno ali me pohvali ducat ljudi, če me ne pohvali on. Z njim se počutim ljubljeno in vem, da me obožuje že od prvega dne najinega poznanstva. In ja, vmes sem to pozabila ... včasih se ljudje izgubimo v lastnih mislih, problemih ... toda pomembno je, da se zopet najdemo in za seboj ne puščamo čustvenih viharjev.

sreda, 28. julij 2010

Ptica z umirjenim pogledom

Odločam se ali bi pisala blog v angleščini. Na to razmišljanje me je privedla želja neke gospe iz Nemčije, ki oblikuje čudovito keramiko in piše v angleščini, da bi rada videla moje zapise. Nekako se mi je zdelo, da bo slej ali prej prišlo do tega dvoma. Rada bi pisala tako v maternem jeziku kot v angleškem, a žal ima dan premalo ur. Vsako stvar opišem na dolgo in široko, v angleškem jeziku pa nepotrebne besede izpustim, da zvenim čim bolj razumljivo. Najbrž je to posledica službene komunikacije s tujino. Čim krajši in jasnejši si, tem hitreje dobiš odgovor na tvoje zahteve.

To poletje ne berem veliko. Razlog za to je bila menjava delovnega mesta in enostavno nisem imela energije, da bi brala. Danes sem bila še ne zadnjem zagovoru zaradi plače z lastnico podjetja in nisem nič dosegla. Na trenutke sem ob njenih besedah kar odplavala drugam, v svet, ki ga imam doma. Ljubezen, toplina ... to je vse, kar želim v življenju. Izpopolnjeno čustveno življenje, ki ga služba ne prinaša, vsaj meni ne. Ne da se mi ukvarjati z lažnivci, hinavci, tkati spletke in zamere.

Počutim se kot Mirojeva Ptica z umirjenim pogledom. Čas je, da nadaljujem svoje življenje, kakršno je bilo pred menjavo delovnega mesta. Želim biti ponovno svobodna v umetniškem izražanju in imeti čas za svoje hobije, branje knjig (tudi v angleščini) ... in morda se odločim za pisanje v angleščini. Ki pa bo podkrepljeno najbrž z vrsto napak. But we're learning ... day by day...


torek, 27. julij 2010

Tek v dežju

Čudni oblaki so na nebu te dni. Oblači se in pripravlja na dež, a dežja od nikjer. Oblaki se razkadijo in zopet sije sonce.
V takšnem upanju sem popoldan šla tečt in se povzpela na malo višji hrib. Ko sem dospela do jase na vrhu hriba se je dež ulil kot iz škafa. Tekla sem na vse pretege v gozd, da bi se skrila pod drevesne krošnje, a nobena ni bila tako gosta, da bi prestregla dež. Tako mi ni preostalo nič drugega kot da tečem nazaj proti domu. V vsakem primeru bi bila mokra do kože. Še dobro, da nisem čakala in sem brez prestanka tekla, kajti dež je ponehal šele po dobri uri. V tej uri pa sem doma že marsikaj naredila: umila in posušila lase, pojedla malico in napisala te vrstice.

Tek v nalivu se mi je zdel prav zanimiv in zabaven. Lahko bi se jezila nase, da nisem počakala pod kozolcem ali da se ob prvi kaplji nisem vrnila nazaj, a sem situacijo obrnila sebi v prid. Z glave mi je lil dež na obraz in okušala sem njegov sladek okus. Prevzemal me je občutek, da sem del narave in vseeno mi je bilo ali sem umazana, mokra, blatna … naliv je bil tako močan, da so gozdne poti v trenutku bile blatne, blatna voda pa je tekla po pobočju. Namenoma sem tekla po lužah kot otrok in občutek je bil osvobajajoč. Zdaj razumem zakaj otroci s takšnim užitkom skačejo po lužah. In razumem rek, da vsako situacijo, pa če je še ne vem kako zoprna, obrni sebi v prid. Le od tebe je odvisno kako jo boš sprejel in le sebi boš storil dobro, če namesto zagrenjenosti in jeze jemlješ dogodke zabavno in poučno.

 

sobota, 24. julij 2010

Zastonj kultura

Moja jutra se običajno ne začnejo s časopisom. Če pa že, imam neko čudno navado, da vedno listam od konca proti začetku. Tako se izognem resnim in težkim temam, ki so na prvih straneh ter se na njih počasi privajam najprej skozi zabavne in kulturne vsebine.

Današnji časopis je zamenjala všečna priloga o prireditvah, ki se bodo odvijale v treh večjih gorenjskih krajih. Zdi se mi pomembno, da mesta ohranjajo svojo živahnost skozi kulturne in umetniške prireditve. Mnogokrat jamramo kako so vstopnice drage in je kultura rezervirana za premožnejše. A ni povsem tako. Obstaja ogromno predavanj, koncertov in izobraževanj po knjižnicah, zbornicah, ki so brezplačna, le ne da se nam pozanimati. Odlična kultura je torej lahko zastonj. Dajmo jo užiti!


Šport in motivacija

Rada imam šport in se zavedam njegovega pomena za zdravje, zato ga skušam čim več prakticirati. I. je po duši športnik in oba se ukvarjava z različnimi športi. Kot otrok sem trenirala rokomet in odbojko, veliko sem igrala tenis in badminton. Srednja šola mi ni dopuščala, da bi se resneje ukvarjala s športom, ker sem velikokrat imela pouk pozno popoldan. Ob večerih sem zato začela obiskovati aerobiko, kjer sem spoznala Žabico, mojo gardedamo. Aerobiko sem počasi zamenjala s plavanjem zaradi resnejših težav s hrbtenico. Leto dni sem pridno plavala dvakrat tedensko. V tem času sem tudi spoznala I., ki je na fakulteti usmerjal plavanje. Zanimivo, da sem skozi šport oz. na njegovi podlagi spoznala dva čudovita človeka. Žal sem tudi plavanje opustila, ker so bile večerne ure v bazenu prepolne in je plavanje kar naenkrat postalo obremenitev in ne razbremenitev.

Edini šport, ki pa ga nikoli nisem marala je tek. Večkrat sem vztrajala in zdržala največ en mesec. Z navdušenjem občudujem druge, ki tečejo in si želim, da bi tudi sama imela voljo, a grem raje na kolo ali v hribe, je pa žal časovno zamudno. Tek je idealen za ljudi, ki dobro naredijo svojemu telesu v kratkem času.

I. gre pogosto tečt in včeraj sem se mu pridružila. Tekel je zraven mene in me spodbujal, nadziral dihanje in me opominjal kadar sem napačno dihala. Bil je pravi motivator ali bolje osebni trener in še nikdar nisem pretekla toliko metrov naenkrat kot včeraj. Ja, na ta način bi verjetno z lahkoto vzljubila tek.



torek, 20. julij 2010

Poletno kuhanje

Odkar sem zamenjala delovno mesto sem bila preveč obremenjena, da bi se ukvarjala z domom in kuho. Raje sem šla v družbo, kjer sem se vsaj malo potolažila ob situaciji, ki je nastala v povezavi s službo. Bila sem že trikrat na zagovoru zaradi stvari, ki so v svojem bistvu nepomembne, pa bom verjetno klicana še enkrat. Malo sem se že pomirila in si skušam dopovedati, da mi je vse drugo bolj pomembno kot pa služba. Želim biti zdrava in ne bom pustila, da me nek posameznik pri tem ovira.

Danes sem komaj čakala, da grem po službi domov in v kuhinji eksperimentiram. Imam ogromno sveže zelenjave z vrta in kuhanje je bilo sproščujoče. Kdo bi si mislil, da me bo kuha kdaj pomirila. In fino je videti zadovoljne želodce.






ponedeljek, 12. julij 2010

Veliko razočaranje

Razočarana sem in besna. Ljudje včasih pravijo: pazi se tistega, česar si želiš. Dve leti in pol sem se dokazovala v službi, da bi me premestili na drugo delovno mesto, saj nisem hodila na fakulteto zato, da bom ljudem stregla kave in bila vedno na uslugo za neumne stvari. Končno se je to zgodilo, a sem že doživela prvo razočaranje.

Tri tedne delam na novem delovnem mestu, a ker so bili dopusti sem šele danes imela razgovor za novo pogodbo. Izvedela sem marsikatere stvari, ki so me potrle, kot npr. to, da me moj vodja oddelka ni želel na to delovno mesto, ker sem potencialna kandidatka za zanositev. Ker je lastnica podjetja vedela, da bom slej ali prej odšla, če se zadeve ne bodo kam premaknile je toliko časa vztrajala, da me sprejmejo v novi oddelek, da so le popustili. Pričakovala sem vsaj za odtenek boljšo plačo in sem doživela še eno veliko razočaranje, ko so ponudili povsem enako plačo kot jo imam sedaj. Žal ne morem ničesar spremeniti kot le to, da sprejmem obstoječo situacijo.

Kot že tolikokrat doslej, sem si rekla, da me nič več ne bo iztirilo. Podjetje vodi skupina moških, ki ne pusti ženskam vodilnih položajev in si odnašajo zasluge za stvari, ki jih ne počnejo, plačo pa imajo štirikratno našim. Danes sem dobila zopet dodatno lekcijo, kot že neštetokrat, da bom tukaj le 8 ur in niti minute več, oddelala bom svoje stvari in se niti malo ne naprezala, ker nihče ne ceni tvoje storilnosti. Žal v svojo škodo zavirajo razvoj potencialnih dobrih kadrov, a še vedno tega ne spregledajo, kjub številnim odhodom dobrih strokovnjakov. Vedno se najdejo nove žrtve, ki padejo pod njihov vpliv.

Najbrž je povsod podobno in nisem posamezen primer, zdi se mi pa tako zelo žalostno, da ne morem razviti svojih potencialov kot bi si želela. Žal je denar sveta vladar in seveda se mi zdi neumno, da za odgovorne odločitve prejemam isto plačo kot oseba, ki kuha kavico.
Ker se grejo hude kapitaliste, tudi sama ne bom z nobeno slabo vestjo zbolela in ostala na bolniški ali se morda odločila za starševstvo. Ko bom začutila pravi trenutek niti slučajno ne bom pomislila na njih, da bodo ostali brez sodelavke in bo ponovni kaos kot tokrat, požvižgala se bom na njih. Kar daš to dobiš. In verjamem, da se vse povrne tako kot se mora. Dobro z dobrim, slabo s slabim.


nedelja, 11. julij 2010

V gorah

Letošnjo sezono v gore sem začela dokaj pozno. Vikendi prehitro minevajo in vedno se nekaj drugega dogaja, da ne morem izkoristiti časa za v hribe. V avgustu imam namen ponovno na Triglav, upam, da bom do takrat že v kondiciji.
Ko pogledujem po sosednjih gorah čutim, kako smo majhni in prisotni le za kratek čas v vesolju. Koliko gora je še naokoli in nam ni dana možnost, da vse prehodimo in vidimo. Včasih me te misli spravijo v slabo voljo, čeprav le za trenutek, kajti vem, da proti temu ne morem nič. Užiti je treba dan za dnem in izkoristiti priložnosti tako, da naredijo dobro naši duši.



sreda, 07. julij 2010

Balkonček

Končno je moj balkon dobil pravo podobo. Dve leti sem lenobno pričakovala, da se bodo stvari kar same premaknile, včeraj pa sem le šla v akcijo in kupila mizo s stoloma. Mizar mi je izdelal klop, da lahko vanjo shranim vso odvečno robo, ki je prej imela mesto na tleh. Še vedno imam precej stvari ob stenah, a kaj ko imam majhno stanovanje. Sem pa zelo vesela, da bom končno lahko poletna jutra in večere presedela z dobro knjigo na balkonu. Danes sem že proslavila otvoritev s kosilom.
Luštno bo poletje, ob skodelici kave, kozarcu vina in dišečih svečkah, ki odganjajo komarje. Naj le traja ...



torek, 06. julij 2010

Panoramski polet

Doživetje panoramskega leta nad Gorenjsko je čudovito. Letala so mi od nekdaj všeč in me navdajajo z nekim strahospoštovanim adrenalinom. Preleteli smo Bled, Bohinj, Triglavska jezera in Triglav, Mangart ter Kranjsko Goro. Gore so fantastične. Komaj čakam prostih dnevov, da bom lahko plezala po skalah. Zanimivo je bilo opazovati ljudi na vrhovih gora, še bolj pa se mi je zdelo čudovito to, da sem iz ptičje perspektive lahko videla poti, po katerih sem že hodila.

Vsem priporočam takšen izlet, sploh pa če pilotira mlad, postaven pilot, ki nosi Ray ban očala :).