Prvi skupni dopust

Pa je hitro minilo prvo družinsko morje. Vtisi so lepi, čeprav se včasih na licu mesta ni zdelo tako. Kljub temu, da so bila najina pričakovanja od I. staršev glede pomoči okoli hčerke nizka, pa kljub temu ne moremo iz svoje kože. Smo namreč ljudje, ki imamo svoja čustva in želje, pričakovanja in zahteve. Skrb zanjo je pripadala izključno nama, občasno pa je bila deležna nekoliko zabave tudi s strani njegovih staršev. Res, da sva imela vse skuhano in servirano, nad čimer se ne smeva pritoževati, a bolj kot to sva želela več pomoči ali pa vsaj uvidevnosti. Če se trudiš kakšno uro, da otrok zaspi in ga izmučeno nosiš po rokah ter se vidno oddahneš ko zapre oči, res ni prijetno in pošteno, da jo potem zbudijo z raznim trobljenjem v avtomobilu ali zelo glasnim govorjenjem. Navsezadnje sva jo potem spet midva morala miriti in jo ponovno uspavati. Vem, da zunanjih dejavnikov ni moč preprečiti in se otrok pač zbudi, če npr. mimo pripelje motorist, vendar od domačih pa vendarle lahko pričakuješ, da so bolj uvidevni. In včasih se moraš skregati tudi zaradi takšnih stvari. Kljub temu pa je dopust minil lepo, ob dobri kapljici žlahtine, žgočem soncu in osvežujočem morju.

Rojstvo in smrt

Danes sta se zgodila rojstvo in smrt. Vesela sem bila bitja, ki je ugledalo ljubeče starše, prav tako pa sem bila zelo žalostna, ko sem videla moje najdražje trpeti ob izgubi ljubega človeka. A življenje mora krožiti. Starejši morajo dati priložnost mlajšim. Rojstvo in smrt sta največja mejnika v našem življenju, bolj kot karkoli drugega pretresata naša življenja. A na poti, ki jo imenujemo življenje, je vsakdo kljub navidezni družbi odgovorno, brezizhodno in usodno sam. Danes so bili verzi, ki sem jih sestavljala za voščilo ob rojstvu drugačni kot ponavadi, ker so bili zaznamovani z mislijo o smrti. Naj zmaga življenje nad smrtjo. Smisel življenja iščimo in najdimo v rojstvu, kajti le-ta se začne odpirati že na začetku in ne na koncu našega potovanja. In naloga ter skrb vseh staršev na svetu bi morala biti, da otroka usmerjajo, mu vlijejo zaupanje, iz katerega bo črpal vero vase in zaupanje v druge. Tako bo razvil tudi pozitivne misli o smrti, ki ne bodo pomenile konca, temveč upanje v nam vsem nepoznano ... in kot pravi O.Župančič: "O, sonce je! Je, ker ga slutimo, ker ga v globini duše čutimo."

Ponovno oživele

Nikoli nisem znala z rožami. Vse mi je odcvetelo, se posušilo, edino nezahtevni kaktusi so obdržali svoje bodice. A moram priznati, da se niti nisem kaj dosti trudila okoli tega. Pridno sem jih zalivala, dodala sem ter tja kakšno gnojilo, nisem se pa posebej ukvarjala z detajli. Žal nimam neke možnosti izbire kam postaviti rože, ker so vse sobe na južni strani. Vse do zadnjega odcvetelega cveta ali posušene oz. zgnite korenine sem upala, da si bodo rožice opomogle, a moje prošnje niso bile uslišane in so rože obtičale v smeteh. Sedaj vsako rožo, ki ne uspeva v stanovanju dam na balkon in že drugič sem prijetno presenečena. Ciklama, ki je imela že povsem rumene liste in je bila na seznamu za odpad, je začela cveteti v vsem svojem sijaju. Sivka, ki je prezimila je začela poganjati vejice. Morda pa je recept bolj preprost kot si mislim: manj se ukvarjaš z rastlinami, bolj te imajo rade? No ja, pri meni je že tako, čeprav verjamem, da je z njimi potrebno ravnati ljubeznivo.

Živalski vzorci

In prišla je sezona japonk. Jupi!!! Obožujem natikače, še posebej japonke/japanke - še sedaj ne vem kako se jim pravilno reče. In v moji kolekciji obuval vsekakor najdete nekaj leopardovih vzorcev. Pač ne morem iz svoje kože.

Ko sem bila noseča sem vseskozi nosila visoke pete. Mnogi so se čudili kako lahko sploh hodim, a mene so bolele noge ravno v nizkih čevljih. Z vsakim korakom sem čutila pritisk v trebuhu, pete pa so vse skupaj nekako amorizirale :) Sedaj pa je ravno obratno. Odvadila sem se visokih pet in mi je včasih kar mučno, če jih moram obuti. No, moram jih ne, je pa lepše, če na oblekico nosim petke.

Vrtičkanje

Za nas, ki živimo v bloku je še kako pomembno ali pa dobrodošlo ali pa celo hvaležno, da imamo nekje kos zemlje, kjer pridelujemo bio izdelke, obenem pa si lahko tudi odpočijemo. Pri nas doma imamo nekoliko stran od bloka vrtiček, kjer preživljamo večino poletja. Tam tudi kuhamo, pečemo, imamo celo peskovnik za malčke, solar tuš, kemično stranišče - ni da ni. Celo reka teče pod nami in ni lepšega, ko se popoldan uležeš v visečo mrežo in podremaš ob šumenju vode in žvrgolenju ptičkov.

To so res krasni dnevi, še bolj krasni pa zato, ker jih preživljaš v družbi najboljših ljudi.

Počitek

So kraji, kjer si lahko v miru privoščič kavo in se odpočiješ od mestnega vrveža. Dopoldnevi so večinoma mirni in se da najti dobro mesto in dobro kavo, da malce polenariš na soncu. Vedno imam raje mir kot džumbus, pa nisem nedružabna, le ne maram preveč šundra in hitenja ljudi. Tudi na morje se vedno odpravimo v kraje, kjer je več tišine kot razbijajoče se glasbe iz sosednjih lokalov. Zapečkarsko ali ne, meni tako paše.

Nered

Nagnjena h kaosu ali redu? Kaj pa vem, uvrščam se nekje na sredino. Nisem frik imeti pospravljeno vse kot iz škatlice, ni pa mi vseeno, če imam v stanovanju bombo. Rada imam pospravljeno stanovanje, a ne za vsako ceno. Če je zunaj sonce, bom raje šla ven kot pa pomivala po tleh. Če sem utrujena, ne bom šla za vsako ceno pomivat, da bom laže spala. In ta teden sva bolj kot ne z dojenčico sami in nimam časa, da bi zložila vse na svoje mesto. In še takrat ko spi, nočem ropotati ter kaliti njenega miru. Raje si vzamem čas tudi zase, napišem kaj na blog, izdelam nekaj voščilnic, obešanje cunj in pomivanje posode pa bo že počakalo.

I. starši imajo pospravljeno stanovanje tipi topi. Nikjer se ne poznajo prstni odtisi (če jih mi pustimo, jih na skrivaj pobrišejo), celo tako so mahnjeni na čistočo, da si po sprehodu umijejo podplate na čevljih. Ali ti je to vcepljeno kot otroku z vzgojo, je to stvar karakterja ali pa le preveč časa za ukvarjanje z malenkostmi? Ko smo tam na obisku, si skorajda ne upam odložiti stvari po svoje, ker imam občutek, da nas ocenjujejo kako redoljubni smo.

Priznam, da velikokrat odlagam stvari sem in tja, potem pa se začnejo kopičiti, a nikoli ne pustim nereda več dni skupaj. Tudi v službi imam ponavadi čez dan mizo polno papirjev, a ko odidem je miza vedno pospravljena.

Nekateri ljudje se bolje znajdemo v kaosu, ki je lahko celo bolj produktiven kakor red. Kadar imam v službi več časa, delam več napak kot kadar sem v stresu. A eno je pozitiven stres, drugo pa negativen - ko ti vsi dihajo za ovratnik in izžemaš sebe do konca. Tega ne maram, imam pa rada veliko dela in malce pritiska - da se ne poleniš. In tako je tudi doma. Ves čas akcija - a nekako mi je sedaj upravičeno, da nisem tako redoljubna, poleg dojenčice, ki je prva skrb je treba storiti tudi kaj za lastno dušo - kup perila pa bo že počakalo nekaj ur.

  

Svojega otroka bom seveda navajala na red in čistočo, a če bo po tleh stresla polento in bo ob steno vrgla pest špinače, ne bom huda - v kolikor to ne bo nalašč. Se mi zdi, da nekateri starši preveč pretiravajo in želijo, da bi kljub majhnim otrokom imeli vse čisto. A otroci morajo packati, odkrivati s prsti hrano, s tem se učijo kreativnosti in razvijajo spretnosti. In tega jim ne mislim odvzeti. Če pa stari starši tega ne bodo razumeli, pa bo to njihov problem. Vodnarji smo pač znani po tem, da ne damo kaj dosti na mnenja drugih.