Pa je hitro minilo prvo družinsko morje. Vtisi so lepi, čeprav se včasih na licu mesta ni zdelo tako. Kljub temu, da so bila najina pričakovanja od I. staršev glede pomoči okoli hčerke nizka, pa kljub temu ne moremo iz svoje kože. Smo namreč ljudje, ki imamo svoja čustva in želje, pričakovanja in zahteve. Skrb zanjo je pripadala izključno nama, občasno pa je bila deležna nekoliko zabave tudi s strani njegovih staršev. Res, da sva imela vse skuhano in servirano, nad čimer se ne smeva pritoževati, a bolj kot to sva želela več pomoči ali pa vsaj uvidevnosti. Če se trudiš kakšno uro, da otrok zaspi in ga izmučeno nosiš po rokah ter se vidno oddahneš ko zapre oči, res ni prijetno in pošteno, da jo potem zbudijo z raznim trobljenjem v avtomobilu ali zelo glasnim govorjenjem. Navsezadnje sva jo potem spet midva morala miriti in jo ponovno uspavati. Vem, da zunanjih dejavnikov ni moč preprečiti in se otrok pač zbudi, če npr. mimo pripelje motorist, vendar od domačih pa vendarle lahko pričakuješ, da so bolj uvidevni. In včasih se moraš skregati tudi zaradi takšnih stvari. Kljub temu pa je dopust minil lepo, ob dobri kapljici žlahtine, žgočem soncu in osvežujočem morju.
2 komentarja:
Me veseli, da so bile počitnice vsaj malo počitniške. So mi pa ob prebiranju tvojega pisanja prišle na misel besede mojega sodelavca, ki ima pet otrok: "Ko smo imeli tretjega, sploh zaspati ni mogel, če ni bilo vsaj malo hrupa." :)
Ja, verjamem :) poznam take, ki se pa vedno zbudijo v tišini. Kaj hočeš, vsak ima nekaj in to jih dela edinstvene.
Objavite komentar