Bližnja sprostitev

Rada živim kjer pač živim. Največ mi pomeni to, da sem obkrožena z naravo in lahko od doma odidem s pohodnimi čevlji na bližnje hribe. Ne predstavljam si, da bi se za tedenski oddih po službi morala odpeljati v naravo.

Še posebej rada imam 680m visok hrib, ki je ravno pravšnji, če se želim na hitro razgibati. Ponavadi grem peš, v spomladanski in poletni sezoni pa tudi s kolesom. Razgled je čudovit, saj na eni strani sega vse do Ljubljane in Kamniško Savinjskih Alp, na drugi strani pa se vidijo Julijske Alpe in ostalo hribovje. Ko je v naselju že zdavnaj senca, tu še vedno sveti sonce.

Tattoo

O odločitvi, vredni tehtnega razmisleka ...

Gre za idejo, ki se mi poraja približno kak mesec, odkar sem sanjala tattoo. Od teh sanj naprej me je povsem obsedla želja, da bi imela tattoo dveh kačjih pastirjev na notranji strani zapestja, samo črn obris, enostaven in preprost. Ob poizvedovanju izdelave tattoojev sem izvedela marsikaj zanimivega. Ne samo, da je tetoviranje vrsta umetnosti, razvila se je celo neka globlja, psihološko simbolična teorija, ki proučuje simboliko mesta tetoviranja. Tattoo na zapestju simbolizira pot duše, ki nikoli ne uide iz telesa, saj jo zapestje skrbno varuje.

Ker je čakalna doba za tetoviranje približno 5 mesecev, sem se odločila, da počakam na jesen ali zimo, če bo želja še vedno zorela. Najbrž bi morala biti 100% prepričana, da si želim tattoo, a najbrž kot vsakdo pomislim na to, da je tattoo doživljenjski. Ko ga enkrat imaš, ni poti nazaj. In seveda pomislim na to ali bom čez 20 let vesela kačjih pastirjev, ali me bo tattoo kdaj oviral oz. imel negativne učinke, glede na to, da bi ga imela na precej vidnem mestu. I. mi predlaga, da bi bila tetovirana na mestu, kjer sama ne bi videla tetovaže, v primeru, da bi se je kdaj naveličala. A po drugi strani mislim, da se tega ne smeš naveličati, sicer bolje, da se sploh ne lotiš.

Sedaj v photo shopu sprobavam ideje, včeraj na morju pa sem si dala celo narisati tattoo z neko naravno barvo, ki menda obstoji 14 dni. Toliko, da se pripravim na morebiti pravega ... hm hm hm.

To je ta pomembna, osebno drastična odločitev, o kateri sem pisala nekaj časa nazaj.

Otvoritvena kolesarska sezona

Danes sem odprla kolesarsko sezono. Za prvo turo sem si izbrala 850m visok hrib. Dvakrat na poti sem sicer potihem zaklela, a je bilo vredno vsega napora. Narava je bila čudovita, predvsem pa mi je bil všeč mir, saj sem na poti srečala le dva kolesarja. Včasih nimam volje, da bi se odpravila migat, čeprav vem, da šport dobrodejno vpliva name in me napolni z energijo. Že od nekdaj sem potrebovala motivatorja. Zelo rada imam šport in se kar precej rekreiram, a vedno z nekom ob sebi, ki mi daje zagon. 

Oblačila na izposojo

Nikoli nisem marala posojati oblačil in obratno. Moja sestra je velikokrat želela obleči moje cunje in velikokrat sva se zaradi tega sporekli. Nikoli ni šlo za to, da bi mi bilo škoda oblačil ali za strah, da bi nazaj dobila uničene. Oblačila se mi zdijo osebna stvar, ker so tako tesno prijeta na naše telo. Vsak človek ima svoj vonj in sčasoma ta vonj pronica v tkanino. Četudi opereš oblačila, vonj po drugem ostane.

Ne želim se hvaliti ali biti narcisoidna, pa čeprav malo narcisoidnosti ne škodi, toda v družbi veljam za punco, ki se lepo oblači in pogosto dobivam komplimente. Nosim vse barve in srečo imam, da mi prav vsaka pristoji. Moja polt je nekoliko temnejša-olivna, kar je posledica dobrih očetovih genov in tako vsaka barva na moji koži zgleda lepo. Pozimi me veliko ljudi vpraša, če hodim v solarij, a še v življenju nisem stopila v tisto grozno, nezdravo komoro. Ja, glede tega se res nikoli nisem pritoževala ... sem pa zaradi lepih oblačil večkrat postavljena pred dilemo ... moja prijateljica me je prosila, če imam na izposojo kakšen eleganten suknjič, ker gre na neko prireditev, a ne želi zapravljati denarja. Seveda ga imam, a težko mi je reči NE. V življenju vedno znam reči ne, ko gre za pomembne odločitve, pri nepomembnih pa odpovem. Težko mi je priznati, da ne maram posojati oblačil. Vem, da bi razumela, toda sama sebi se zdim tako pikolovska zaradi tega. A misel na to, da bo nekdo nosil del mene mi ne ugaja, še bolj pa mi ne ugaja misel, da bom potem spet jaz nosila obleko, ki bo navzeta vonja drugega človeka. Morda sem čudna, toda res ne vem kaj naj storim. Odkrito priznati, da ne maram posojanja ali požreti in ji posoditi suknjič, glede na to, da se to dogaja zelo redko.

Morje

Kot otrok sem se hitro naučila plavati. Voda me vedno prevzema z občutkom skrivnostnosti in občudujem njeno neusmiljeno moč. Moja mami ne mara globin. Strah jo je deročih in temnih rek, kjer ni videti dna ter vedno plava le ob obali, da lahko sestopi, če je potrebno. Nasprotno pa mene privlači občutek tega strahospoštovanja do vode, ko sem daleč od obale, popolnoma sama s seboj. Takrat se najbolj zavem kako drobne kapljice smo v svetu sredi oceana in kako nemočni sredi neusmiljene narave.

Plavanje je dolgo časa bil moj priljubljen šport. V času svojih rednih plavalnih vaj sem tudi spoznala I., ki je študiral na športni fakulteti in od vseh disciplin (neverjetno) usmerjal ravno plavanje. Še vedno trenira podvodni hokej in se prosto potaplja. Ne znam opisati zakaj me to privlači. Morda mu včasih zavidam mir, ki vlada pod vodo in o katerem mi rad pripoveduje, popolno prepustitev globini in modrini, upočasnjenemu bitju srca in notranjemu miru, ki ga ob potapljanju čutiš. Ljudje delfini, jim pravijo ostali. Včasih pred spanjem, ko je telo popolnoma umirjeno diha jogijsko dihanje, toda povsem nezavedno, to slišim le jaz. Globok vdih v pljuča, nato pa dolg, polglasen in sproščujoč izdih.

Ko z nekom ustvarjaš in vodiš odnos, se mi zdi pomembno imeti podobne hobije. Preveč različnih interesov lahko vodi v odtujevanje. Seveda imamo ljudje različne interese zanimanja, a ne predstavljam si, da bi živela z nekom, ki bi mu bilo odveč na morje in bi to doživljal prej stresno kot pa z užitkom.

Za naju z I. pomeni morje oddih, pobeg od skrbi, sprostitev, a hkrati spoštovanje do globin ter njenih dragocenosti, ki jih hrani globoko na dnu - dušni mir, ki ga na površju težko najdeš.

Slikanje

Moja predsoba je na novo pobeljena in čaka na ustvarjalne izzive. Trenutno preizkušam akvarelne barvice, ki jih kombiniram s temperami. Moj prvi izdelek v tej tehniki je Cerkniško jezero. Najraje bi v enem dnevu naslikala vse in obesila na steno, a se moram prav brzdati, da bom v miru slikala in nato izbrala najlepše motive. Tokrat ne bom več vrtala lukenj v steno, temveč kakor v galeriji naredila deščico, iz katere bodo slike visele ob steni, da jih bom lahko menjala kadar bom spremenila okus. Sem res tipična vodnarka, ki rada prestavlja pohištvo. Tudi slike … včasih imam rada povsem abstraktne, drugič realistične, tretjič v kombinaciji obeh. Rada imam spremembe, saj se mi zdi, da poživijo prostor in tudi moje počutje.

Vrt

Vedno smo živeli v bloku, a vedno smo imeli vrt. Sprva je bila le majhna gredica, z leti pa je postal večje pribežališče, kamor se umaknemo pred vrvežem blokovskega naselja. Poletja bolj ali manj preživljamo tam, kajti vrt je naš domek v malem. Da si lahko zunaj na zraku, v senčki pod trto in zelenjem, da v miru prebereš knjigo in v ozadju slišiš ptičje petje in reko, ki s svojim tokom odnaša vse svoje skrbi ... kraj, ki pomirja in te napaja z energijo.

Letos sem mami pomagala pri zeliščih, kmalu pa si bom tudi na balkonu zasadila svoja. Upam, da bodo uspevala, kajti ni lepšega, da kuhaš kosilo s svežimi začimbami in si vmes pripraviš kakšen osvežilen mojito iz svežih lističev mete. Zelo se že veselim poletja.

Prihajajoča ustvarjalnost

Zadnje dneve sva z I. prenavljala predsobo, ki je bila odeta v les. Včasih je bilo to moderno, sedaj pa ljudje vedno bolj prisegamo na svetle prostore, ki vplivajo bolj optimistično na razpoloženje. Kar precej sva se namučila z beljenjem, ker barva mestoma ni prijela. Sedaj je lepo, svetlo in imam občutek kot bi ves čas gorela luč. Stene so trenutno še prazne in izziv za moje ustvarjalske sposobnosti. Imam nove akvarelne in pastelne barvice, s katerimi še nikoli nisem ustvarjala. Bolj ali manj uporabljam le oljne barve in tempere.  

Komaj čakam na nove učne priložnosti!

Zajtrk

Zjutraj med tednom ne jem zajtrka. Ponavadi v službi ob kavi prigriznem kaj malega ali vsaj spijem sok iz svežih pomaranč, da ne vnašam kave v prazen želodec. Danes sem vstala zelo zgodaj, ker sem imela namen oditi po en opravek, ki pa je splaval po vodi. Ker sem bila že preveč budna, da bi šla nazaj spat sem si privoščila zajtrk...kavo iz nove džezve, ki sem jo včeraj dobila kot mamino darilo iz Sarajeva ter ratluk/rahatluk/rahatlokum ... še vedno ne vem kateri izraz je pravilen. Čutim, da bo danes zato lep dan.

Velika noč

Rada imam pošto. Kot otrok sem imela ogromno dopisovalcev. Še vedno rada pošiljam voščilnice in razveseli me kadar me v nabiralniku čaka nekaj drugega kakor časopis ali računi. Tudi tokrat ... so nekateri poskrbeli za prijetno presenečenje.

Prijetne praznike!

Prazniki

Ob praznikih sem nadvse ustvarjalna, saj zanetijo neko motorično silo, nad katero sem celo sama presenečena. Moja ustvarjalna moč je takrat na višku, od peke, kuhe, risanja, dekoracij …

Moja mama je vedno poudarjala pomen praznikov, ki morajo biti drugačni od vsakdana, saj le-tako dajejo smisel in polnost. Skozi vsa leta je ob praznikih skrbno pripravljala tradicionalne dobrote, vezane na posamezen praznik, vonj po peki pa je pričaral toplino. Zdi se mi pomembno, da starši privzgojijo otrokom določene vrednote, da jih cenijo, ko odrastejo. Na ta način jih prenašajo na svoje potomce in prazniki ne izumrejo. I. velika noč nič ne pomeni in bi raje šel v hribe, jaz pa želim praznike preživeti v krogu družine, kajti v hribe lahko greva vsak drugi teden v letu. Za razliko od mojih staršev, ki verujejo v katoliško vero pa sama nisem njena zvesta pripadnica, kar se je okrepilo skozi moja leta na fakulteti. Verjamem v Jezusa in njegova dobra dela, a skozi zgodovino krščanstva je veliko vzrokov, zaradi katerih se ne čutim pripadne. Toda, če ne verujem v Boga, še ne pomeni, da ne spoštujem praznikov in vere kot take.

Svojim nečakom sem pripravila zajčke presenečenja, napolnjene s piškoti, bonboni. Sedaj ko čakam, da vzhaja moja velikonočna pletenica, pa se podam v svet branja. Kar nekaj knjig me čaka ob postelji. Je grda navada, da berem vedno več knjig naenkrat? A ker je vsaka tako zelo drugačna od druge, jih vsebinsko ne morem pomešati. Obožujem knjige. Včasih si želim, da bi več brala in imam strah, da v življenju ne bom zmogla prebrati vsega kar bi želela.