Angeli

Naj bo že konec zime, konec prehladov in mraza, konec dežja in sivine. Sonca, sonca, mama, daj mi sonca ... mi zveni v ušesih Ibsenova drama.

Tile zadnji dnevi so bili res naporni, kaj šele noči. Kadar je otrok bolan in ne veš kaj ga napada, se soočiš s strašanskim strahom. Občutiš nevednost, nemoč in le upanje te spodbuja, da ne obupaš. In ko bi moral otroku biti v oporu, tudi tebe popade jeza - ki se največkrat porodi iz utrujenosti in nevednosti. V nekem trenutku sem imela vsega dovolj, a že v naslednjem trenutku mi je bilo hudo, da sem se razjezila - vem, da sem le človek in včasih čustva preglasijo razum - a na neki točki res nisem več zdržala. Ko bi malčki vsaj govorili ...

 

Prebiram poezijo, Angele ... in verjamem, da je za vsakega od nas tam nekje ... in vem, da bo prišel spet nazaj angel zdravja, angel pomladi in angel veselja ...

 

Vrbanov vrh

Zadnje čase so vse knjige, ki jih želim prebrati iz knjižnice, izposojene. Večere pa rada preživljam v družbi dobre knjige. Vedno mi je bilo škoda časa za televizijo in nikoli nisem razvila koncentracije, potrebne za sedenje pred televizorjem. Postanem nemirna, misli mi uhajajo drugam in zelo težko se osredotočim, da kakšno stvar pogledam do konca. Pa to sploh ni v mojem karakterju - kar začnem, vedno dokončam, le televizija mi povzroča težave.

Doma sem imela knjigo Vrbanov vrh in pogosto se zgodi, da kupujemo preveč knjig, ki jih potem niti ne uspemo prebrati. Knjiga je zelo berljiva, zgodba je življenjska, preprosto lepa, pristna, čuteča. Govori o mami samohranilki, ki se zaplete za eno noč s starejšim gospodom, prav tako pa se okrog tistega časa, na neki zabavi prebudi v pijanem stanju zraven temnopoltega moškega. Sedaj ni prepričana čigav je otrok in svet se ji sesuje, sploh ker družba v tistem času ni sprejemala mater samohranilk, kaj šele, da bi rodila mulata. Tako se zgodba razvija in razplete ... zgodba me je ganila, ker je v njej mnogo razmišljanj na temo mama/otrok, kaj premore materino srce in kako pomembno je, da otroku dajemo ljubezen, ne glede na to od kod izvira. Govori tudi o tem kako se otroška srca hitro strejo, kako pazljivi moramo biti s svojimi dejanji kot tudi besedami.

 

 

Pravljice za lahko noč

Kot bodoča mamica si obljubljam, da bo moj otrok večere preživljal ob pravljicah. Branih, govorjenih, izmišljenih, ljudskih ... tudi odrasli bi morali večkrat poseči po njih. Vsa bit življenja se skriva v njihovih besedah in pogostokrat iščemo odgovore na resna življenjska vprašanja drugje. So bogate zakladnice idej, duhovitosti, ukan, ki nam odraslim mnogokrat primanjkujejo.

Operacija

Na splošno sem zelo zdravo dekle, pravzaprav tako zdravo, da se sploh ne znam obnašati pri zdravniku, niti ne vem katera zdravila bi morala vzeti, če bi slučajno kdaj na hitro zbolela.

V petek sem šla na pregled k dermatologinji in me je urgentno poslala na izrez znamenja na nadlahti. Znamenje je bilo veliko 3mm, a se je iz okrogle oblike spremenilo v ploščato.

Moja sestra dela v Kliničnem centru in k moji veliki sreči je bila ves čas zraven. Žal moram poudariti, da je res kar pravijo, če nekoga poznaš si zaslužen za marsikatere privilegije, sploh pa odrešen mučnega čakanja. Pred mano je bilo kakih 20 ljudi in sem prišla prva na vrsto. Odstranili so mi dva majhna znamenja, na nadlahti in hrbtu. Moja sestra je zraven asistirala in vesela sem bila, da je bila ob meni.

Mislila sem, da bo to le manjši poseg, a ne pravijo zastonj, da vsaka - tudi najmanjša operacija zahteva svoj čas okrevanja. Peš pot iz mesta do železniške postaje me je pošteno izmučila. Zaradi šivov ni priporočeno, da se prepogibam in dvigujem težke stvari. Kupila sem si skodelico in dve knjigi, pa mi je bilo pretežko. Držala sem ju z obema rokama, a me je kljub temu bolelo. Vsak napor mi je bil odveč. Ko sem prišla na postajo sem se želela vsest, pa sem ugotovila, da ljubljanska železniška postaja ne premore nobenega stola ali klopce, ki ne bi imela snega. Velik minus! Prej takih stvari sploh nisem opazila. Ko sem se peljala z avtom kratko pot do doma sem težko prestavljala, kajti v rokah je potrebna moč za prestavljanje, pa čeprav sem mislila, da mi bo zlahka šlo. Šele sedaj se zavedam kaj pomeni biti zdrav. Dokler lahko opravljaš vsakdanje funkcije kot so tuširanje, pospravljanje, vožnja ... se niti ne zavedaš koliko to odtehta. Ko pa so ti onemogočene, prideš do spoznanja, da je zdravje zares vredno zlata. Upam, da bodo izvidi pokazali zdravo tkivo.

Lepe knjige

Z največjim veseljem prebiram knjige, ki so lično izdelane. To pomeni, da so barvite, pregledne, da je gostota papirja ravno pravšnja ... seveda to pride bolj v upoštev pri biografijah, leksikonih. V teh dneh sem na dušek prebrala knjigo o delu in življenju Wassilya Kandinskega.

Že od nekdaj sem rada listala lepe knjige. Seveda je toliko bolje, če je tudi vsebina knjige smiselna. Moja želja se je vedno vrtela okoli tega, da bi nekoč opravljala poklic, ki bi imel opravka s knjigami, čeprav nisem nikoli znala definirati kaj konkretno bi to pomenilo. Ko sem včeraj prebrala knjigo do konca sem jo še večkrat prelistala, občudovala postavitev tiska in barve, hkrati pa si domišljala kako lepo bi bilo sodelovati pri podobnih projektih, oblikovanju.

Poznate tiste besede, ki vam jih govorijo, da nikoli ni prepozno, če se preusmeriš v druge sfere, poklice ... toda v praksi je precej težje zbrati dovolj energije in se opogumiti za ta korak. Morda mora biti želja toliko bolj močna ali pa trenutno nezadovoljstvo v življenju, da si pripravljen tvegati. Trenutno je moja služba povsem ok in si nekako ne predstavljam, da bi morala vse svoje navade, pričakovanja uresničevati znova. Po pravici povedano se mi ne da. Morda smo ljudje veliko bolj ujetniki svojih navad, kot si sploh upamo priznati.

Nove knjige

Vsake toliko časa si kupim nekaj za dušo. Tokrat sem si kupila paket slikarskih knjig iz Nemčije. Čeprav imam slabo vest, ker I. nima službe in zapravljam po nepotrebnem, sem se neznansko razveselila današnje pošiljke. Frido bom predala naprej prijateljici T., ki je nora nanjo, sama pa bom obdržala Chagalla in Boscha. Že samo ob listanju me spremljajo razni vzkliki navdušenja kakšni mojstri so bili. Bosch ima toliko detajlov, da se ti kar meša ko jih gledaš, Chagall ima svoje nadrealistične motive ... oh preljuba umetnost :)

Pravzaprav nisem vedela kaj pričakovati, ko sem kupila Simple Diary. Po vsej verjetnosti ga bom obdržala zase. Nastanek ideje dnevnika je povezan z avtorjevim prepričanjem, da imamo preveč informacij, katerim dajemo premalo pomena in dnevnik z določenimi vprašanji ohranja te pomene, kadar pozabiš kaj te osrečuje. Prelistala sem ga le na hitro in zasledila kup vprašanj, ki so mi dale misliti, da bi bilo potrebno pogledati globlje vase. Da pišem blog je vsekakor dobra vaja za spoznavanje sebe, včasih pa potrebuješ tudi spodbude od drugje in Simple diary bo vsekakor nekaj, kar bo prevetrilo moje misli in, ki jih bom seveda delila z vami.

Strah pred neznanim

Še vedno je čas dopustov v službi, le jaz pridno delam, ker zaradi menjave delovnega mesta ne smem imeti dopusta pred oktobrom. Z Ž. se nisva videla in ne slišala cel teden, vse do danes, ko me je povabil na kavo, ker odhaja na pot za teden dni in me je želel videti. Tudi pri sebi sem opazila kadar se odpravljam za dlje časa kam, da se želim posloviti od bližnjih. Kot bi razmišljala, da je to morda zadnje potovanje in neka zla slutnja … pa čeprav obstaja v vsakdanji realnosti več možnosti, da se ti kaj zgodi.

Večinoma je govoril on. Ko enkrat začne se sploh ne zna ustaviti in premleva ter obrača stavke sem ter tja, včasih celo brez repa in glave. Govoril mi je o knjigi, ki jo je v zadnje prebral, a mi ni znal povedati poante. Toliko časa sem ga matrala kaj je v tej knjigi dognal, spoznal, si zapomnil, da je le izluščil en pameten stavek. Morda sploh nikoli ne bi tako razmišljal, če ga ne bi spodbodla. Vsaka knjiga naj bi, po mojem mnenju nekaj sporočala. V njih vidimo sebe, so nekakšna ogledala.

Torej, njegov nauk knjige je bil: Strah nas je tistega, česar ne poznamo.

Zagotovo se vsi po malem bojimo novih, nepreizkušenih stvari, saj nismo več otroci, ki občutka strahu ne poznajo. A bolj kot sam občutek strahu nas kot odrasle skrbijo predvsem posledice določenih dejanj, dogodkov, saj se zavedamo nevarnosti in tveganj. Bolj kot sam občutek strahu je pomembno kako se z njim soočimo, to pa je povezano s človekovo osebnostjo: avanturist neznano jemlje kot izziv, tradicionalist pa raje dvakrat ali trikrat premisli preden ukrepa.

Ker je knjiga bila bolj religiozne tematike, pomešane s fikcijo, naj povzamem besede Sv. Pavla, s katerimi se vsaj v nečem strinjam:  "Vse preizkušajte in kar je dobro ohranite!"

Prazniki

Ob praznikih sem nadvse ustvarjalna, saj zanetijo neko motorično silo, nad katero sem celo sama presenečena. Moja ustvarjalna moč je takrat na višku, od peke, kuhe, risanja, dekoracij …

Moja mama je vedno poudarjala pomen praznikov, ki morajo biti drugačni od vsakdana, saj le-tako dajejo smisel in polnost. Skozi vsa leta je ob praznikih skrbno pripravljala tradicionalne dobrote, vezane na posamezen praznik, vonj po peki pa je pričaral toplino. Zdi se mi pomembno, da starši privzgojijo otrokom določene vrednote, da jih cenijo, ko odrastejo. Na ta način jih prenašajo na svoje potomce in prazniki ne izumrejo. I. velika noč nič ne pomeni in bi raje šel v hribe, jaz pa želim praznike preživeti v krogu družine, kajti v hribe lahko greva vsak drugi teden v letu. Za razliko od mojih staršev, ki verujejo v katoliško vero pa sama nisem njena zvesta pripadnica, kar se je okrepilo skozi moja leta na fakulteti. Verjamem v Jezusa in njegova dobra dela, a skozi zgodovino krščanstva je veliko vzrokov, zaradi katerih se ne čutim pripadne. Toda, če ne verujem v Boga, še ne pomeni, da ne spoštujem praznikov in vere kot take.

Svojim nečakom sem pripravila zajčke presenečenja, napolnjene s piškoti, bonboni. Sedaj ko čakam, da vzhaja moja velikonočna pletenica, pa se podam v svet branja. Kar nekaj knjig me čaka ob postelji. Je grda navada, da berem vedno več knjig naenkrat? A ker je vsaka tako zelo drugačna od druge, jih vsebinsko ne morem pomešati. Obožujem knjige. Včasih si želim, da bi več brala in imam strah, da v življenju ne bom zmogla prebrati vsega kar bi želela.