Zadnje čase so vse knjige, ki jih želim prebrati iz knjižnice, izposojene. Večere pa rada preživljam v družbi dobre knjige. Vedno mi je bilo škoda časa za televizijo in nikoli nisem razvila koncentracije, potrebne za sedenje pred televizorjem. Postanem nemirna, misli mi uhajajo drugam in zelo težko se osredotočim, da kakšno stvar pogledam do konca. Pa to sploh ni v mojem karakterju - kar začnem, vedno dokončam, le televizija mi povzroča težave.
Doma sem imela knjigo Vrbanov vrh in pogosto se zgodi, da kupujemo preveč knjig, ki jih potem niti ne uspemo prebrati. Knjiga je zelo berljiva, zgodba je življenjska, preprosto lepa, pristna, čuteča. Govori o mami samohranilki, ki se zaplete za eno noč s starejšim gospodom, prav tako pa se okrog tistega časa, na neki zabavi prebudi v pijanem stanju zraven temnopoltega moškega. Sedaj ni prepričana čigav je otrok in svet se ji sesuje, sploh ker družba v tistem času ni sprejemala mater samohranilk, kaj šele, da bi rodila mulata. Tako se zgodba razvija in razplete ... zgodba me je ganila, ker je v njej mnogo razmišljanj na temo mama/otrok, kaj premore materino srce in kako pomembno je, da otroku dajemo ljubezen, ne glede na to od kod izvira. Govori tudi o tem kako se otroška srca hitro strejo, kako pazljivi moramo biti s svojimi dejanji kot tudi besedami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar