petek, 29. marec 2013

Praznična dekoracija

Kadar je otrok bolan, zahteva 110% pozornost staršev, še posebej mame. Tako res nisem imela časa za kakšno ekstra dekoracijo za bližajoče se velikonočne praznike. Prvič sem letos kupila velikonočne voščilnice, kar še nikoli do sedaj nisem storila - vedno sem ustvarjala sama. A kljub napornim dnevom, je potrebno spoštovati praznike. Moja mama je vedno govorila, če ne praznuješ praznikov, slej ko prej tudi prazniki zapustijo tebe.


 

četrtek, 28. marec 2013

Angeli

Naj bo že konec zime, konec prehladov in mraza, konec dežja in sivine. Sonca, sonca, mama, daj mi sonca ... mi zveni v ušesih Ibsenova drama.
Tile zadnji dnevi so bili res naporni, kaj šele noči. Kadar je otrok bolan in ne veš kaj ga napada, se soočiš s strašanskim strahom. Občutiš nevednost, nemoč in le upanje te spodbuja, da ne obupaš. In ko bi moral otroku biti v oporu, tudi tebe popade jeza - ki se največkrat porodi iz utrujenosti in nevednosti. V nekem trenutku sem imela vsega dovolj, a že v naslednjem trenutku mi je bilo hudo, da sem se razjezila - vem, da sem le človek in včasih čustva preglasijo razum - a na neki točki res nisem več zdržala. Ko bi malčki vsaj govorili ...
 
Prebiram poezijo, Angele ... in verjamem, da je za vsakega od nas tam nekje ... in vem, da bo prišel spet nazaj angel zdravja, angel pomladi in angel veselja ...


 

petek, 08. marec 2013

Dan žensk

Ker nikoli in nikdar ne bi želela biti moški. A bi želela, da včasih moški občutijo vso diskriminacijo, ki smo je bile kdaj deležne ženske, ker smo pač ženske. In želela bi, da bi moški občutili kdaj takšno bolečino kot jo je občutila ženska, ki je kdaj rodila (ker boli grozno!) - nisem feministka, toda včasih se mi zdi, da se imajo moški za zelo nebogljena bitja, ki jamrajo vsepovprek, da jih nihče ne razume. Da ne govorimo o tem ko zbolijo ... kaj hujšega, če moški zboli. Vročina 37,5 stopinj za njih pomeni že konec sveta, stokajo kot bi jim rezali nogo ... ne poznam moškega, ki bi imel visok prag bolečine. Le zato si želim, da bi moški kdaj bil ženska oz. izkusil vsaj malo tistega, kar morajo izkusiti ženske. Da si degradiran samo zato, ker si "napačnega" spola.
Živele ženske!!!
 


 

četrtek, 07. marec 2013

Čas za mami

Ne da si ne bi želela vzeti čas zase, toda veliko raje ga preživim s svojo hčerko. Vsaka minuta, preživeta z njo se mi zdi neprecenljiva. Nikoli si ne bi mislila, da bom lahko kdaj tako čutila. Trenutno obdobje, obdobje enega do dveh let, sem ravno zadnjič prebrala v eni knjigi, je za starše med najbolj prijetnimi obdobji v otrokovem življenju, čeprav eno najtežjih za starše. V tem letu je potrebno še kako paziti na varnost svojih otrok, ki brezglavo plezajo tja, kamor ne bi smeli, raziskujejo najbolj nevarne električne napeljave in pečice, še vedno lovijo ravnotežje in padajo po tleh ... a hkrati so v svojem dojemanju sveta tako zelo ljubki, prisrčni in hitro dojemljivi za nove stvari, naivni v svojih mislih in v nobenem obdobju kasneje tako zlahka ne obrneš njihove pozornost driugam, kot ravno v tem obdobju.
 
Čeprav nimam nič proti, da sem v drugem planu, kajti prvi plan je tako ljuba izbira, da se moja eksistenca nikdar ne počuti ogrožena, pa si nekajkrat na leto le vzamem čas za obisk frizerja. Tokrat sem si postrigla dolge lase in si tam uredila tudi nohte, ki naj bi menda držali dva do tri tedne. Prvič pri frizerju nisem odprla niti lista trič trač revij, kajti tako prijetno se je bilo razvajati ob kavici, ki mi jo je skuhala mlada dama in masiranju rok ter glave.
 

 
 

sreda, 06. marec 2013

Ljubim te

Ljubezen do otroka je povsem neke druge dimenzije kot ljubezen do partnerja. Otroka imaš brezpogojno rad, kljub njegovim pomanjkljivostim, kar za partnerstvo ne velja. Vsi imamo napake, vsi delamo napake, vsi očitamo drugemu, kar morda obžalujemo.
 
Res je, kar pravijo. S prihodom otroka se spremeni ljubezen med partnerjema. Čisto preprosta teorija je, da enostavno ni več toliko časa drug za drugega kot sta ga imela včasih. Ni časa za uresničevanje zgolj svojih želja, hočeš nočeš si sedaj na drugem mestu. Mnogi se ne znajo vživeti v spremenjeno vlogo, a je nujno potrebno, če želiš, da zveza uspe. Mečejo si pesek v oči, kdor trdi, da je vse tako kot prej. Ni res, sedaj vaju povezuje drugačna ljubezen. Vso ljubezen, ki sta si jo prej razdajala je potrebno deliti še z nekom, najčutečim bitjem na svetu ... a ljudje smo tako požrešni na ljubezen, nikoli je ni dovolj. Jaz jo razdajam, kljub moji včasih navidezni hladnosti, je to vse, kar premorem.

 

nedelja, 03. marec 2013

Razdvojenost

Najtežje se mi v življenju zdi, če si razdvojen, razpet med dvema možnostima. Trenutno sem v takšnem, nezavidljivem položaju in to sovražim. Ne maram tako čutiti.
Moji starši so zelo navezani na svojo vnukinjo, pa ne samo nanjo, tudi na vse ostale vnuke. In saj poznamo otroke, pri babicah in dedkih je vedno najlepše. Sama nisem imela možnosti kot jo imajo moji otroci in kot jo je imel I., da bi stare starše lahko videla vsak dan. Trikrat na leto smo jih obiskali, ker so živeli daleč in takrat smo tudi redkeje šli na pot kot to počnemo danes.
 
Moti me, da I. ne razume zakaj se moramo skoraj vsak dan videti z mojimi starši, kar je preraslo že v to mero, da se ne smejo oglasiti niti za pet minut, da bi prišli iskat določene stvari. Razumem njegov očitek, ker tistih pet minut otroka ravno dovolj razdraži, da je siten, pa čeprav sem otroka takoj potolažila in je bilo vse lepo tako kot prej. Ne razumem kako on ne razume ljubezni starih staršev do vnukov, kajti sam vedno pravi, da je najlepše otroštvo bilo pri babici in dedku, da ne govorim o njegovi navezanosti s starimi starši-prav on je bil pri njih vsak dan, celo vsak vikend na kosilu-kar mi nikoli nismo.
 
Priznam, da je moj oče morda preveč navezan na svoje vnuke, in nasprotno, tudi vnuki ga povsem obožujejo. Pa ne le naši otroci, tudi sosedovi. Ima pač nek šarm, magijo, ki se ji ne moreš upreti. Moral bi biti vzgojitelj. In to gre I. v nos. Ker se boji, da se bo najin otrok navezal bolj nanj kot na lastnega očeta.
Utrujena sem od teh očitkov, ki se mi zdijo neutemeljeni, pravzaprav otročji. Otrok bo vedno iskal ljubezen in potrditev staršev, četudi so ti nasilni do njih (ko bi le to lahko izkoreninili!!), to je v naši naravi. In vedno so starši tisti, po katerih otrok hrepeni. Zato sem žalostna, razočarana, da I. misli drugače. In nimam več energije za prepričevanje, sploh pa ne za drastične ukrepe kot npr. omejitev stikov. Kako sploh objasniti to mojim staršem? Da je partner ljubosumen na dedka in celo misli, da je dedek njegov oče? Takih očitkov žal ne morem prebaviti, kaj šele sprejeti.
Sploh pa se ne smemo čuditi, če je moj otrok navezan na dedka, navsezadnje že dva meseca skrbi 9 ur zanj, ko sva midva v službi. Sedaj gre v vrtec in morda se bodo stvari uredile same po sebi.
 
Ne želim biti razpeta med svojo družino in mojimi starši, nočem, da je to povod slabih misli, slabih odnosov. A se mi zdi, ko nekdo že prvič sliši takšne očitke, se vse spremeni za vedno. Kljub temu, da nočem dati niti poudarka na to, me to razžira in vem, da bom vedno pozorna na to, kaj kdo reče, kaj kdo naredi ... in to pomeni konec spontanosti, konec prvinske sreče. Žal pa ne moreš biti srečen ločeno na dveh koncih.