Razdvojenost

Najtežje se mi v življenju zdi, če si razdvojen, razpet med dvema možnostima. Trenutno sem v takšnem, nezavidljivem položaju in to sovražim. Ne maram tako čutiti.

Moji starši so zelo navezani na svojo vnukinjo, pa ne samo nanjo, tudi na vse ostale vnuke. In saj poznamo otroke, pri babicah in dedkih je vedno najlepše. Sama nisem imela možnosti kot jo imajo moji otroci in kot jo je imel I., da bi stare starše lahko videla vsak dan. Trikrat na leto smo jih obiskali, ker so živeli daleč in takrat smo tudi redkeje šli na pot kot to počnemo danes.

 

Moti me, da I. ne razume zakaj se moramo skoraj vsak dan videti z mojimi starši, kar je preraslo že v to mero, da se ne smejo oglasiti niti za pet minut, da bi prišli iskat določene stvari. Razumem njegov očitek, ker tistih pet minut otroka ravno dovolj razdraži, da je siten, pa čeprav sem otroka takoj potolažila in je bilo vse lepo tako kot prej. Ne razumem kako on ne razume ljubezni starih staršev do vnukov, kajti sam vedno pravi, da je najlepše otroštvo bilo pri babici in dedku, da ne govorim o njegovi navezanosti s starimi starši-prav on je bil pri njih vsak dan, celo vsak vikend na kosilu-kar mi nikoli nismo.

 

Priznam, da je moj oče morda preveč navezan na svoje vnuke, in nasprotno, tudi vnuki ga povsem obožujejo. Pa ne le naši otroci, tudi sosedovi. Ima pač nek šarm, magijo, ki se ji ne moreš upreti. Moral bi biti vzgojitelj. In to gre I. v nos. Ker se boji, da se bo najin otrok navezal bolj nanj kot na lastnega očeta.

Utrujena sem od teh očitkov, ki se mi zdijo neutemeljeni, pravzaprav otročji. Otrok bo vedno iskal ljubezen in potrditev staršev, četudi so ti nasilni do njih (ko bi le to lahko izkoreninili!!), to je v naši naravi. In vedno so starši tisti, po katerih otrok hrepeni. Zato sem žalostna, razočarana, da I. misli drugače. In nimam več energije za prepričevanje, sploh pa ne za drastične ukrepe kot npr. omejitev stikov. Kako sploh objasniti to mojim staršem? Da je partner ljubosumen na dedka in celo misli, da je dedek njegov oče? Takih očitkov žal ne morem prebaviti, kaj šele sprejeti.

Sploh pa se ne smemo čuditi, če je moj otrok navezan na dedka, navsezadnje že dva meseca skrbi 9 ur zanj, ko sva midva v službi. Sedaj gre v vrtec in morda se bodo stvari uredile same po sebi.

 

Ne želim biti razpeta med svojo družino in mojimi starši, nočem, da je to povod slabih misli, slabih odnosov. A se mi zdi, ko nekdo že prvič sliši takšne očitke, se vse spremeni za vedno. Kljub temu, da nočem dati niti poudarka na to, me to razžira in vem, da bom vedno pozorna na to, kaj kdo reče, kaj kdo naredi ... in to pomeni konec spontanosti, konec prvinske sreče. Žal pa ne moreš biti srečen ločeno na dveh koncih.