torek, 30. oktober 2012

Enostavno lepo

Obožujem jesenske liste, občudujem razlitje barv-mojih najljubših-zelene, rumene, rdeče. Pobrala bi kar vse liste iz tal in jih odnesla domov. Namen sem imela narediti jesensko dekoracijo za vhodna vrata. Listi so nekaj dni ležali na mizi, ker nisem našla časa in porodila se mi je ideja, da bi jih dala kar pod steklo na mizi. Tako sedaj izgleda, da imamo jesenski prt. Prav zanimivo je. Enostavno in hitro pričarano jesensko vzdušje.
 
 

ponedeljek, 29. oktober 2012

Popolna kombinacija

Najlepši sončni dnevi so zimski, z modrim nebom in snegom v hribih. Čeprav je uradno še jesen, pa smo se vsi razveselili bele odeje, ki pa kljub navidezni lepoti žal ne bo prinesla nič dobrega, le plundro in razdejanje na vrtu.
 

 

nedelja, 28. oktober 2012

Družina umetnikov

Kar pomnim sem obdana z umetnostjo. Zasluge gre vsekakor pripisati očetu, ki slika in smo že kot otroci bili vpeti v razstave in kolonije.
Porodila se je ideja, da naredimo razstavo risarskih del naših mladih umetnikov (nečaki), se pogostimo in pozabavamo, kot se spodobi za pravo razstavo. Morda bodo otroci tako prevzeli čut za umetnost in jo še bolj vzljubili - če jim jo približamo na prijeten način. Tako smo zbrali najboljša dela in jih obesili na steno - vsak sodelujoč je imel svojo steno. Moj oče je bil govorec, mama snemalec, potem pa smo imeli še pogostitev. Sledila je zabava s plesom, ki sicer ni značilna na razstavah, a vse se je odvilo tako spontano, veselo ... in ja - še več takšnih priložnosti bi morali imeti. Da se zbere držina in se preprosto - druži!
 









 

četrtek, 25. oktober 2012

V iskanju topline

Včasih pozabimo ... in minejo dnevi, meseci, tudi leta. Postanemo hladni in otopeli. Ne želim, da se to zgodi meni. Nič na svetu ni samoumevno, vedno se je treba truditi, izpopolnjevati in opominjati, vedno je potrebno biti pozoren in ohranjati bližino z ljudmi, ki jih imamo radi. Kajti, če ravnamo nasprotno, prizadenemo najbližje in s tem užalostimo tudi sebe.
Pričenja se obdobje mrzlih dni, teme, toplih napitkov in zadrževanja v toplih prostorih. Naj veje ljubezen in toplina tudi v naših srcih.
 
 

torek, 23. oktober 2012

Papirnata tehnika

Se spomnite kako smo zbirali prtičke ko smo bili majhni? Sedaj bi mi prav prišli, a so romali davnega leta v koš kot brezvezna šara. No, danes dobiš vse vrste motivov, a včasih je bilo častno zbirati prtičke. Izmenjavali smo jih ter cenili kar smo dobili. Nisi šel kar v trgovino in jih kupil, kot to lahko danes.
Ker se bliža noč čarovnic in je jesen že rumena, buče krasijo hiše in stanovanja, sem naredila mini kozarčke, jih oblepila s papirjem motiva buč ter kostanja in sedaj krasijo kuhinjsko polico. Še bolj pa pridejo do izraza ponoči, ko je temno in v njih sveti čajna lučka. Mimogrede sem naredila še pomladno vazo z motivom maka, ki bo čakala na prihodnje leto - na travniške cvetlice. Idej res ne zmanjka, prtički v trgovinah pa so tako lepi, da se težko odločiš kateri motiv izbrati.
 

 

ponedeljek, 22. oktober 2012

Adrenalin

Zase pravim, da sem umirjen človek, rada uživam v miru in adrenalin mi ne prinaša nobenega zadovoljstva. Opažam, da z leti postajam tudi bolj strahopetna in manj pogumna. Nekoč so se mi vožnje z vlakom smrti zdele zabavne in adrenalinske, sedaj pa najprej pomislim na to, da vlak iztiri, plus tega moj želodec ne prenaša več dobro takšnih turbolenc.
In tako je tudi hoja skozi gozd, zgodaj zjutraj ko jih še večina spi, neke vrste adrenalin, ki ga ne maram preveč. Hojo že, ne pa zoprnega občutka v megli, da je nekdo za teboj - pa ne gre za paranojo, temveč le za ptiče ali morebiti miši, ki šelestijo v gozdu. Ja, zdi se mi čarobno hoditi po megli in biti sam s seboj, hkrati pa je tudi strašljivo slišati vse te šume. In to je trenutno edini adrenalin, ki ga upam prenesti.






 

četrtek, 18. oktober 2012

Likanje

Nikoli nisem likala sproti. Vedno sem čakala, da je kup velik, včasih se mi zdi, da sem tekmovala sama s seboj v tem ali je kup že večji kot je bil prejšnjikrat. In potem zlikam vse naenkrat, četudi me že noge pečejo in hrbet boli, vse do zadnjega kosa.
Včasih sem morala obvezno zraven poslušati glasbo, nato sem gledala zraven televizijo, danes pa likam v tišini. Natočim si kozarec vina, včasih pa paše tudi kakšen ouzo. In razmišljam ... tokrat najbrž o Grčiji in tem kako lepo je bilo. Nekdo je nekoč rekel, da se ne spominjamo dnevov, temveč trenutkov.


 

Sprehod

Trenutno nimam časa, da bi hodila na sprehode po bližnjih hribih, razen če se kdo javi za varstvo. In se je javil ati, z mami pa sva naredili en krog, tako kot včasih ko še nisem imela otroka. Je pasalo, a obenem je bilo tako čudno ... na trenutke se mi je zdelo kot da sem se vrnila za nekaj let nazaj. Občutek sploh ni bil prijeten, temveč tesnoben, dolgočasen. Včasih me prešine misel kakšno bi bilo moje življenje brez otroka. In vem, da ne bi bilo nič drugače kot prej; služba, sprehodi, umetnost ... vem, da ne bi potovala več kot bi si želela, ker bodisi ne bi dobila dopusta ali pa bi imela premalo denarja. Nič kaj več ali bolj ne bi uživala življenja kot sem ga že. Potem pa pride otrok in vse spremeni. Napolni te s toplino in ljubeznijo, a tokrat veš, da je ljubezen večna. In ne znaš si predstavljati, da bi bilo drugače. Odštevam dneve, ko bodo listi pisani, da bom z dojenčico delila veselje med kupom listja, ona bo vsakega strgala in želela dati v usta, jaz jo bom odvračala od tega, I. pa naju bo fotografiral in se smejal ... od sreče in veselja. Lepa jesen, pridi med nas.
 
 

sreda, 17. oktober 2012

Končano pogumno

Konec ekspresionizma. Končno je slika kruha dokončana. Z mentorjevo pomočjo seveda, kajti sama bi packala in packala še mnogo ur in nikoli ne bi bila zadovoljna. Sprva sem se bala vzeti v roke lopatko, ko pa sem naredila z njo nekaj potez, sem šele dobila pogum. Barve so nato kar polzele po platnu in učinek je bil zares ekspresionističen.
Vesela sem, da sem začela hoditi na tečaj. Smo super skupinica in vsak tečaj postajamo bolj domači. Luštno je bilo klepetati po tečaju v mestni čajnici in trenutno to potrebujem - malce pobega v svet umetnosti in spoznavanje novih, drugačnih ljudi. Ljudi, ki imajo odprte oči.
 

 

petek, 12. oktober 2012

Botrstvo

Sem krstna botra štirim otrokom, sedaj pa so me prosili že petič. Vem, da imam vso pravico odkloniti, toda mar lahko rečeš takšnemu povabilu ne? Vseeno se mi zdi, da ti s tem pripada neka čast, da te izberejo za botra svojih otrok. Pomeni, da ti starši zaupajo in verjamejo v tvojo dobroto.
A nekako se mi zdi, da nisem primerna za botro, kajti kljub temu da imam vse zakramente, ne verjamem v katoliško cerkev in njene vrednote. Zato imam kar malo slabo vest, ker sprejemam nase takšno odgovornost. Hecno je, da tudi svojega otroka ne nameravam krstiti in zato se mi zdi moje botrstvo neprimerno. Ker nisem zgled. Ni v načelu z mojimi stališči. Morda me tolaži edino to, da tudi starši otrok, katerim sem botra, niso neki verni fanatiki, a so krščeni bolj kot ne zaradi navade oz. tradicije. Zato sem pač sprejela še eno povabilo, upam le, da je to moje zadnje botrstvo. Če dobim še kakšno povabilo, bom primorana reči ne. Toliko otrok na vesti ... ni kar tako.
 
 

četrtek, 11. oktober 2012

Samospoznavanje

Na tečaju sem ugotovila kako zelo nesigurna sem vase, nesamozavestna. Predvsem pa zelo samokritična. Nič mi ni všeč, karkoli narišem ali naslikam. Slike drugih se mi zdijo boljše, čeprav vem, da se v umetnosti ne sme primerjati, ker vsak razvija svoj slog.

Ta tečaj ni le tečaj o slikanju, temveč te nehote prisili, da se zazreš vase in premišljuješ o sebi.
Morda nesamozavest ni prava beseda, prej bi rekla da sem skromna, kajti če kdo tepta po meni se ne pustim kar zlepa. Imam dobro mnenje o sebi, borim se za svoj jaz in ne pustim žaljenja na moj račun. Je pa res, da nisem bahač. Svoje ideje zadržujem zase in če jih kdo opazi ter je nad njimi navdušen le prikrito pokimavam in skromno odreagiram: ah, saj ni nič takega... zato sem vedno nekje v ozadju. In rada sem nekje v ozadju, ne maram biti v središču pozornosti, čeprav se mi zdi, da družba to pričakuje od nas. In potem nisi prepričan ali naj ravnaš v dobro družbe ali v dobro sebe. Zakaj bi morala razglašati svoje ideje, če pa nisem takšna? Zakaj bi se torej pretvarjala? Če to nisem jaz. Sem pač tiha, skromna in morda ne želim biti glasna ter bahava. In to nas dela različne, drugačne, kar pa je edino prav.
 

 

sreda, 10. oktober 2012

Ekspresionizem

Učiti se slikati, če si že prej bil samouk, je tako kot bi znal že voziti avto in šele nato opravljal izpit. V bistvu znaš voziti, le pravil ne poznaš (pozabiš gledati v ogledalo, ne ustaviš se na stop znaku...). In približno tako je na likovnem tečaju, ki ga obiskujem.
 
Motivika mi vsekakor tokrat ni bila všeč, ekspresionizem. Grobe poteze, temne barve, krik in izstop iz sebe ... nekako nisem sposobna tega najbolj izraziti. Vleče me k impresionizmu in težko je to zanikati, kar se vidi tudi na moji sliki. To je takoj opazil tudi moj učitelj in izrazil, da sem nežna duša. Vsi menijo, da sem nežna duša, čeprav o sebi ne razmišljam tako. A ko ti toliko ljudi že to reče, začneš to usmerjati vase. Morda sem pa res. Ja, če je nežno to, da imam rada pastelne in žive barve, da imam rada drobne poteze čopiča, sanjave motive. Tudi moj spletni dnevnik nosi naslov impresija trenutkov - ker tako dojemam tudi življenje. Le-to je polno vtisov, enkratnih dogodkov in ti vtisi imajo pomemben vpliv na naša življenja. Življenje ni nič drugega kot skupek doživetij, včasih veselih, včasih žalostnih. Šteje to, kar iz teh doživetij narediš.

Ko sem se vozila domov sem bila popolnoma zatopljena v ta ekspresionizem. Še glasba mi je bila odveč, ki jo v avtu vedno rada poslušam. Razmišljala sem o razlikah med ekspresionisti in impresionisti. Slednji so se obračali v naravo, medtem ko prvim niti narava ni bila v uteho.. Razočarani nad svetom in vojno, ki je ohromila njihove duše ... ni čudno, da je bil stil slikanja tako turoben. Družbeno okolje vsekakor vpliva na doživljanje sveta in vesela sem, da je moje življenje en velik impresionizem. Zato se veselim naslednjih uric slikanja  ... takrat bo na vrsti moj stil :)
 
 

sreda, 03. oktober 2012

Jutranji nered

Moja jutra so zgodnja, malce prezgodnja. Če bi lahko izbirala mi manjka le še pol ure spanca, da bi s široko odprtimi očmi zakorakala v nov dan. Prvo, kar naredim je, da pristavim na štedilnik kavo. In ko opravimo obvezna jutranja opravila (previjanje) se še na pol v spanju usedem na blazino, srkam kavo in pazim, da dojenčica ne uide kam daleč :) zraven nje redko kaj preberem, ker mi izpuli vsako knjigo in revijo. Revije tako vedno ostanejo brez platnice, listi pa so pogostokrat zmečkani. Vse ok, da le ne začne jesti papirja - takrat pa hitro pospravim in čakam na večer, da v miru kaj prelistam.
Približno tako zgledajo zgodnja jutra to leto. Piše se že oktober in le še dva meseca bom preživljala takšna jutra. Že sedaj jih pogrešam. Minilo je/bo prehitro. Ne predstavljam si, da bom od nje ločena 9 ur in bom dejansko z njo preživela le 3 do 4 ure na dan. A le na ta način smo ljudje prisiljeni, da iščemo smisel potem drugje, v drugačnih trenutkih. Vsekakor je obdobje dojenčka najbolj dragoceno in menim, da sem ga tako tudi doživela. In to največ velja.