Nikoli nisem likala sproti. Vedno sem čakala, da je kup velik, včasih se mi zdi, da sem tekmovala sama s seboj v tem ali je kup že večji kot je bil prejšnjikrat. In potem zlikam vse naenkrat, četudi me že noge pečejo in hrbet boli, vse do zadnjega kosa.
Včasih sem morala obvezno zraven poslušati glasbo, nato sem gledala zraven televizijo, danes pa likam v tišini. Natočim si kozarec vina, včasih pa paše tudi kakšen ouzo. In razmišljam ... tokrat najbrž o Grčiji in tem kako lepo je bilo. Nekdo je nekoč rekel, da se ne spominjamo dnevov, temveč trenutkov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar