Na tečaju sem ugotovila kako zelo nesigurna sem vase, nesamozavestna. Predvsem pa zelo samokritična. Nič mi ni všeč, karkoli narišem ali naslikam. Slike drugih se mi zdijo boljše, čeprav vem, da se v umetnosti ne sme primerjati, ker vsak razvija svoj slog.
Ta tečaj ni le tečaj o slikanju, temveč te nehote prisili, da se zazreš vase in premišljuješ o sebi.
Morda nesamozavest ni prava beseda, prej bi rekla da sem skromna, kajti če kdo tepta po meni se ne pustim kar zlepa. Imam dobro mnenje o sebi, borim se za svoj jaz in ne pustim žaljenja na moj račun. Je pa res, da nisem bahač. Svoje ideje zadržujem zase in če jih kdo opazi ter je nad njimi navdušen le prikrito pokimavam in skromno odreagiram: ah, saj ni nič takega... zato sem vedno nekje v ozadju. In rada sem nekje v ozadju, ne maram biti v središču pozornosti, čeprav se mi zdi, da družba to pričakuje od nas. In potem nisi prepričan ali naj ravnaš v dobro družbe ali v dobro sebe. Zakaj bi morala razglašati svoje ideje, če pa nisem takšna? Zakaj bi se torej pretvarjala? Če to nisem jaz. Sem pač tiha, skromna in morda ne želim biti glasna ter bahava. In to nas dela različne, drugačne, kar pa je edino prav.
Ni komentarjev:
Objavite komentar