Zase pravim, da sem umirjen človek, rada uživam v miru in adrenalin mi ne prinaša nobenega zadovoljstva. Opažam, da z leti postajam tudi bolj strahopetna in manj pogumna. Nekoč so se mi vožnje z vlakom smrti zdele zabavne in adrenalinske, sedaj pa najprej pomislim na to, da vlak iztiri, plus tega moj želodec ne prenaša več dobro takšnih turbolenc.
In tako je tudi hoja skozi gozd, zgodaj zjutraj ko jih še večina spi, neke vrste adrenalin, ki ga ne maram preveč. Hojo že, ne pa zoprnega občutka v megli, da je nekdo za teboj - pa ne gre za paranojo, temveč le za ptiče ali morebiti miši, ki šelestijo v gozdu. Ja, zdi se mi čarobno hoditi po megli in biti sam s seboj, hkrati pa je tudi strašljivo slišati vse te šume. In to je trenutno edini adrenalin, ki ga upam prenesti.
1 komentar:
Krasne fotke!
Objavite komentar