četrtek, 30. junij 2011

Dopust

Čas za dopust, ki se ga strašansko veselim. Idealen dan za izlet, sredi tedna v hribe, kjer srečaš le redko koga. Letos žal odpadejo visokogorske ture, a je toliko drugega za videti, da vsekakot ne bo zmanjkalo idej. I. sem peljala na izlet po poteh kjer sem velikokrat hodila s starši. Še vedno je vsak kotiček videti čudovit, spokojen. Res je, kar pravijo - dediščino ljubezni do gora, naravnih lepot so starši prenesli name in vem, da jo bom predajala naprej tudi svojim otrokom.

sreda, 22. junij 2011

Soča

Na Sočo imam lepe spomine z otroštva. Kot otrok smo se s starši večkrat odpeljali po dolini Soče, skočili na kak manjši hrib v okolici, nato pa se hladili v ledeni vodi. S sabo smo imeli odeje za na tla, kamero, s katero smo snemali družinske reportaže, badminton loparje in uživali v naravi. Takrat ni bilo pomembno kaj bomo jedli, s seboj smo imeli hladilno torbo, v kateri se je pogostokrat našlo pohano meso, kruh in sok. S sestro sva tekmovali katera bo prej prestopila iz enega brega Soče na drugega, a nama nikoli ni uspelo prečkati reke, ker je bila tako zelo ledena. To mi še danes predstavlja izziv :)

Z I. se večkrat odpraviva v tiste kraje in vedno znova občudujem barvo te skrivnostne reke. Sedaj me vedno bolj prevzemajo misli in hrepenenja kako bova tja vozila svoje otroke. Da bi bilo tako kot včasih ...v objemu narave, brezskrbost, neobremenjenost, samo I., jaz in otroci. Sedaj začenjam razumeti naše starše, ko postajajo nostalgični na določene trenutke - kajti bili so zares lepi.



torek, 07. junij 2011

Bavarski gradovi

Vikend sem preživela s sodelavkami na ogledu Bavarskih gradov. Razočarana sem bila nad gradom Neuschwanstein, za katerega sem si vedno predstavljala kako mogočen, romantičen in veličasten je, v resnici pa se je gnetlo turistov, ogledi so zrežirani na točno določeno uro in vse skupaj traja 20 minut. Nič drugače ni pri ogledu ostalih gradov, le z razliko, da je veliko več narave okoli, kjer se ljudje tudi porazgubijo.
Na splošno pa je bil lep izlet, v družbi babjega čveka :)






Moj trenutek

Pa je prišel dan, ko se je pokazal velik plus. Uradno lahko veselo povem, da bom postala mamica. Občutkov se ne da opisati, veselja in navdušenja, ki sva ga z I. pri tem čutila tudi ne. Vse skupaj se mi zdi čudežno, neverjetno, morda tudi zato, ker se telesno počutim ravno tako kot pred tem. Na začetku sem bila precej utrujena, potrebovala sem precej spanca, predvsem pa sem vesela, da ne občutim nikakršnih slabosti. Se je pa čustveno veliko spremenilo. Z I. iz dneva v dan vse bolj občudujeva najinega otročka in se pripravljava na neznano v najinem življenju.




Za mano je prvo trimesečje in zaenkrat vse poteka lepo. Včeraj sva imela pregled nuhalne svetline. Bila sva zelo nervozna, nemirna, a k sreči je vse v redu. Minute čakanja v ambulanti so se nama zdele kot ure. Prvič sva imela možnost videti najinega dojenčka v vsej njegovi obliki, oči, nos, usta, roki in vseh 10 prstkov ... s kotičkom očesa sem opazovala I. kako je s fascinacijo opazoval otročička in se čudil, da je to majceno bitje najino. Ko je slišal bitje srca ni mogel skriti navdušenja, jaz seveda tudi ne. Na oči so mi stopile kar solze.


Res je čudež, kot pravijo mnogi. Že tako sem neznansko srečna, ko pa imaš ob sebi tudi tako ljubečega partnerja, ki vse to spremlja z enakim navdušenjem kot ti je veselje popolno.