sreda, 22. junij 2011

Soča

Na Sočo imam lepe spomine z otroštva. Kot otrok smo se s starši večkrat odpeljali po dolini Soče, skočili na kak manjši hrib v okolici, nato pa se hladili v ledeni vodi. S sabo smo imeli odeje za na tla, kamero, s katero smo snemali družinske reportaže, badminton loparje in uživali v naravi. Takrat ni bilo pomembno kaj bomo jedli, s seboj smo imeli hladilno torbo, v kateri se je pogostokrat našlo pohano meso, kruh in sok. S sestro sva tekmovali katera bo prej prestopila iz enega brega Soče na drugega, a nama nikoli ni uspelo prečkati reke, ker je bila tako zelo ledena. To mi še danes predstavlja izziv :)

Z I. se večkrat odpraviva v tiste kraje in vedno znova občudujem barvo te skrivnostne reke. Sedaj me vedno bolj prevzemajo misli in hrepenenja kako bova tja vozila svoje otroke. Da bi bilo tako kot včasih ...v objemu narave, brezskrbost, neobremenjenost, samo I., jaz in otroci. Sedaj začenjam razumeti naše starše, ko postajajo nostalgični na določene trenutke - kajti bili so zares lepi.



Ni komentarjev: