četrtek, 27. september 2012

Jesenski likovni semester

Pa sem se vpisala! V likovni tečaj. Sem zelo ponosna nase, kajti v življenju vedno nekaj cincam, bi -pa ne upam, sedaj pa temu delam konec. Enkrat se živi in enkrat moramo uresničiti svoje zamisli.
Tako sem se po dvanajstih letih dobila z mladeničem, ki bo vodil tečaj. Hodila sva na isto srednjo šolo. Bila sem prijetno presenečena, je zelo zgovoren in družaben, poln zanimivih anekdot in izvrstnega spomina na srednješolska leta. Takrat se nismo ravno veliko družili, tudi sama sem bila nekoliko zaprta, obkrožena le z ljudmi, ki sem jih že poznala, novih pa nisem želela spoznavati. Takrat mi je šlo vse na živce, a z leti sem to prerasla.
 
Bomo majhna skupina, ne bomo ustvarjali po nekem kopitu, temveč povsem individualno, kar bo vsak želel. Nekako sva se dogovorila, da bom prvi mesec risala, ker bi se rada naučila osnove, drugi mesec bom slikala, tretji pa bom ustvarjala povsem samostojno, le z njegovimi popravki oz. usmeritvami. Kar naenkrat sem polna idej kaj bi rada počela! Lepo je bilo iti spet v Ljubljano, doživeti vrvež (ok, parkiranje izpustimo) in pasalo je malo odklopiti od vsakdanjika. Ne rečem - uživam v materinstvu in rada sem doma, a šele ko si nekje zunaj, ugotoviš, da potrebuješ tudi čas zase, za svoje ustvarjalne ideje in tudi za druženje z drugimi.

 
 

ponedeljek, 24. september 2012

Likovni tečaj

Že nekaj let imam željo se vpisati v likovni tečaj, izpiliti risanje, se naučiti novih tehnik, a nikdar ne izberem dovolj poguma. Tokrat sem le dobila malo več navdiha po zaslugi kolega iz srednje šole, ki odpira umetnostno šolo in tudi vodi slikarske tečaje.
Še vedno sem sicer v dvomih, razmišljam vsak dan o tem ali bi ali ne bi, še vedno si ne upam iti med množico in pred vsemi izraziti svoje ideje, po drugi strani pa je sedaj idealna priložnost, da se vpišem v tečaj, kajti po izteku porodniške ne bom več imela časa. Sedaj bi se vpisala v 3 mesečni tečaj, ki bi se končal ravno ob izteku porodniške. Oh ta moja neodločnost. Vem, da moram to storiti, ker že dlje časa o tem sanjam in tudi vem, da bom na koncu le popustila in se vpisala, le ne maram te svoje neodločnosti in strahopetnosti. No ja, morda bo z leti bolje?
 
 

petek, 21. september 2012

Družina

Brez dvoma sem družinski človek, pravzaprav zelo zelo družinski človek. Najbolje se počutim v krogu svojih bližnjih. Včasih kar ne morem verjeti, da sem si ustvarila že svojo družino, ker se še vedno počutim kot otrok.
 
Da je povezanost med družino še kako pomembna, pa sem občutila v teh dneh, ko sva bili z dojenčico sami 10 dni. I.je moral na službeno pot in tako sva bili sami. Nama je minilo hitro, ker je vedno akcija in se nimaš časa niti usesti, šele ob večerih, ko je spala sem imela čas razmišljati ... razmišljati o tem kako naporno je samohranilkam, kako lepo je, če lahko z boljšo polovico deliš vse te magične trenutke, da skupaj opazuješ dete kako raste in napreduje in se skupaj čudiš vsem trenutkom in kako lepo je, da tudi I.zna ceniti vse to ter se čuditi. Ogromno moškim in tudi ženskam se razvoj njihovih otrok zdi samoumeven, midva pa se ji kar ne moreva načuditi. In to nas še bolj povezuje. Ljubezen, toplina, ogromno cartanja ... in tega nikoli ni preveč. Mnogi menijo, da preveč ljubezni škodi, jaz pa pravim, da je nikoli ni preveč in želim, da najin otrok odrašča v hiši polni ljubezni, ne pa v hiši hladu in strahu pred tem, da bi ga z ljubeznijo lahko razvadili.
 
Bil je čustven trenutek - punčka je že spančkala in I.jo je zagledal po 10 dneh. Imel je solze v očeh in tudi sama sem dobila rosne oči. S tem mi je dal vedeti kako zelo naju je pogrešal ter kako zelo naju ima rad. In kako lahko človek ob tem ostane hladen? Ne more, ne, če imaš tako ljubečega partnerja. Srečna sem, da smo ponovno skupaj. Ob miš mašu sva se pogovarjala kako je bilo včasih hudo očetom, ko so služili vojsko in niso videli svojih otrok ter žena toliko časa, ali pa vsi tisti, ki so službeno odsotni ... kaj pa vem, se lahko kdaj na to navadiš? Jaz mislim, da ne, če si globoko v sebi družinski človek. In tudi I. je priznal, ko sva bila sama, že nekako zdržiš, sedaj ko naju povezuje tudi punčka, pa je to težko. Sploh v teh mesecih, ko razvoj dojenčkov napreduje najbolj hitro.
Metuljčki so krasen spomin, darilo na to, da smo bili ločeni toliko dni - a v dobrem smislu - ker smo ponovno skupaj v še večjem prepričanju kako lepo nam je skupaj.
 

 

ponedeljek, 17. september 2012

Simpatije

V srednji šoli sem bila zelo sramežljivo bitje. Sama sebi sem se zdela dolgočasna, zato mi ni šlo v račun zakaj bi se nekdo zanimal zame. Ta dolgočasnost me ni motila, všeč mi je bilo življenje kakršnega sem živela, pa čeprav zaprta med štiri stene z dobro knjigo, v temnici z razvijanjem fotk in ustvarjanjem. Redkokdaj sem šla zvečer ven, ker se mi ni dalo tičati v barih in spoznavati nove ljudi, ki so bolj ali manj vsi pogledali pregloboko v kozarec. Ven sem šla samo takrat, kadar se mi je plesalo ali pa, če smo bili prava družba. Imela sem nekaj simpatij, ki pa sem jih pregnala vse po vrsti, eni so obupali prej, drugi pa so kar vztrajali, čeprav so na koncu tudi obupali ... zanimivo, vsi ti ljudje, ki so se zanimali zame so bili prijetni, posebni, pozorni, le jaz sem bila tako zelo introvertirana, da so vsi prej ali slej zbežali. Redko sem komu dala priložnost, da me spozna, morda zato, ker sem bila prepričana v to, da sem dolgočasna (čeprav tega na glas nisem poudarjala). Morda pa jih je ravno to privlačilo - da nisem bila kliše.
 
Bil je nek mladenič, ki je obiskoval isto šolo kot jaz. Pristopil je do mene in vedno sem dala priložnost, da nekoga spoznam. To je bil nenavaden fant, umetnik. Najin prvi zmenek je bil pod vrbami v Trnovem, bil je krasen sončen dan. Napisal mi je pesem, polno metafor, ki jih sprva nisem razumela. To me je prestrašilo in sem se malce povlekla vase. On je v naslednjih mesecih še vztrajal pridobiti mojo pozornost, in moram priznati, da je pisal odštekane smse, a jaz kot jaz takrat, sem stisnila rep med noge in jo popihala, se oddaljila ... ker smo bili zadnji letnik srednje šole in smo se vpisali na fakultete, so se tudi stiki porazgubili. Le kje je sedaj, še vedno piše pesmi? Le kje so vsi ti ljudje, ki so nekoč vstopili v naša življenja, pustili sled in jih nikoli več nismo videli. Včasih pa Slovenija le ni tako majhna dežela.
V teh dneh je umrl oče moje prijateljice. Ko ti je hudo in se zaveš, da smo tukaj le za kratek čas, se spomniš vseh dogodkov, pripetljajev, ljudi, s katerimi si se kdaj družil. Čutiš nemir, težnjo po tem, da bi osrečil vse tiste, ki jih ljubiš. In kot bi umiral tudi sam ... v glavi se ti odvrti film o preteklosti, nehote in nevede prikličeš slike ter ljudi, ki so kdajkoli imeli prostor v tvojem življenju, razmišljaš o preteklosti, o svojih dejanjih, o prihodnosti, o skrbeh ... in ugotoviš, da si še vedno premalo zaupamo, da še vedno premalo delimo drug z drugim čas, da se premalo zabavamo, da bi morali več plesati in da bi se morali več ter bolj ljubiti. In vedno so te obljube prisotne le kratek čas, dokler spet nekdo ne odide ... in tako nič ne naredimo, le čakamo in čakamo. Na kaj? Da bomo odšli tudi mi?
 

 

sreda, 12. september 2012

Razvajanje

Nimam najljubše kozmetike ali nekega stalnega proizvoda, ki ga uporabljam. Morda zato, ker vedno rada preizkušam nove stvari, pa nimam (več) problemov z alergijami. Sicer se vedno nagibam k čim bolj naravnim izvorom in naravnim sestavinam v kozmetiki, sem pa tja si pa kupim tudi kaj umetnega.
 
L'occitane kozmetika mi nikoli ni bila preveč všeč kot kozmetika sama, pač nič posebnega, vedno pa so me privlačile njihove trgovine, darilni programi in embalaža. In vedno ko se sprehajam po Bledu, imam željo zaviti noter in si nakupiti goro stvari, pa čeprav jih ne potrebujem. Njihove cene me hitro odvrnejo od nakupa, še bolj pa zato, ker si vedno prikličem misel, da kozmetika le izgleda lepo, ne dela pa čudežev. Preizkusila sem kar nekaj stvari, pa mi nobena ni bila superuauthebest, le neko mleko za telo, pa še to je bilo le v omejeni kolekciji.
 
No, na tokratnem sprehodu okoli Bleda pa sem se prepustila razvajanju in si nakupila kar nekaj stvari, trpela je edino moja denarnica. Pa ni štos v tem, da bi bila škrta, sploh pa ne do sebe, za dobro in kvalitetno stvar mi ni problem dati več denarja, gre le zato, da sem jezna nase, ker se pustim prepričati lepemu videzu in ne toliko kvaliteti. No ja, morda pa me tokrat izdelki presenetijo...


 

nedelja, 9. september 2012

Tašča

Saj veste kaj pravijo o taščah ... le kdo jih lahko prenaša? K sreči imam super fejst taščo, da se ne rabim ukvarjat s podobnimi problemi kot jih imajo ostali, ko jim tašča skače v zelje in še kam.
Z mojo taščo se super razumeva, rada ima estetiko in v njeni hiši jo je polno. Hrana je vedno tako lepo servirana, da se človek kar ne more nagledati, še ko gremo na dopust poskrbi, da je pogrinjek lep, na mizi grozdje, okrašeno z listi vinske trte ... všeč mi je domačnost, lepota in občutek za estetiko.
Moja tašča je polna modrosti, pozna vse zdravilne žavbe in sama ustvarja kremice, marmelade, ki so vedno lično dane v kozarčke, je prava najstnica v srcu in z njo grem na fkk plažo ter mi ni nerodno, ko se skupaj predajava sončnim žarkom in morski vodi. Na svetu ne bi želela druge.
 
 

četrtek, 6. september 2012

Kdo bi razumel?

Ljudje se srečamo, spoznamo, vzljubimo in ponavadi tudi razidemo z razlogom. Najdemo se zato, ker moramo skozi določene izkušnje. Na poti življenja si delimo najgloblje misli, skrivnosti, podarimo svojo dušo, potem pa ti ljudje izginejo neznano kam. Brez slovesa, brez obrazložitve.
A ne odidejo fizično, vidiš jih skoraj vsak dan, le duhovno si nisi več blizu. Kar naenkrat postaneš tujec in ne razumeš zakaj. Kako lahko oseba, kateri si izlil svoje srce postane tak neznanec?
 
Če se nekomu zamerim, bi rada vedela zakaj, čeprav v življenju nimam sovražnikov, saj nisem konfliktna oseba. Če sem kdaj komu rekla kaj žaljivega, ne da bi se tega zavedala, bi želela to vedeti. Ne maram pa odrezavih slovesov, da se z danes na jutri konča vse, kar je nekoč nekaj pomenilo. Da se lahko tako pristno in posebno prijateljstvo spremeni v bežen "zdravo".
 
Razumem, krojimo si življenja vsak po svoje in mnogokrat na poti življenja želimo biti sami ali pa se nam enostavno dogaja preveč stvari, da bi jih lahko ali celo želeli deliti z drugimi. Saj ni treba, a vseeno menim, da na svetu največ velja to, da nekomu nekaj pomeniš. In če si dva nekaj pomenita, če si izlijeta svoje najgloblje misli in strahove, ne bi smela dopustiti, da prijateljstvo utone v pozabo. In ja, včasih moraš biti odgovoren tudi do drugih. Zavedam se kako je življenje prekratko, da bi ustregli vsem ljudem in vsem željam, pa da je treba najprej misliti na sebe ... bla, bla... Ne, ni povsem tako. Če ti nekdo nekaj pomeni, moraš misliti tudi nanj. In ni prav, da jih prizadaneš, da odideš brez razloga. Vsakdo si zasluži vsaj pojasnilo.
 
 

Pelinkovec in nazaj v rutino

Doma v rutini. Konec uživancije na morju, konec velikih potepanj ... in prav je tako, kajti včasih me tempo ubija in priznam, sem zapečkarica in rada imam rutino, ustaljen red. Tako so na vrsto spet prišla potepanja po mestu, ogledi razstav v našem umetnostnem mestu in pitje kave ter grenčic na grajskem vrtu.
 
Že od nekdaj sem imela rada pelinkovec. Ali ga maraš ali pa ne. In ker sem bila oblečena povsem poletno, hladen vetrič pa ni prizanašal, je bilo potrebno spiti enega kratkega ;) in po zares dolgem času mi je pelinkovec malo zavrel kri po žilah. Pelinkovec je bil nekako vedno rezerviran za nekega davnega prijatelja, s katerim sva sedaj izgubila stike. Ko se je odselil sva se še nekajkrat videla, sedaj pa je minilo že dolgo časa ... in ker on ni bil kofetkar, tudi sama nisem naročala kave. Kaj ni tako, da so vsi ljudje s katerimi hodiš naokoli po lokalih nekako šifrirani tudi po tem kaj pijejo? Z nekom grem izključno res na kavo, z nekom skoraj vedno na cocktail, spet z drugim na pivo in spet s tretjim na kratkega. In tako sva se s tem "pelinkovim" prijateljem vedno spogledala, ko sva se usedla za mizo in rekla: "a čva enga pelinkovca?" "pa dejva" Luštni so bili ti časi ...
 



 

torek, 4. september 2012

Adijo morje

V času nosečnosti sem bila precej na morju, mislim da celo največ dni v letu mojega življenja. Letošnje poletje z dojenčico prav tako ... že trikrat sva bili na "dopustu" in bilo je super. Čeprav sem rada doma in ujeta v rutino, bom pogrešala morske trenutke, sprehajanja ob obali in pohajkovanja po mestu, nekoliko manj pa preže na plaži, kjer tudi za trenutek nisem mogla spustiti oči iz moje dojenčice, kajti kamenčki so bili prva liga, prekladanje sem ter tja, a kaj ko je vsakega želela nesti v usta. Ker pa so bili precej majhni in verjetnost, da kakšnega pogoltne velika, je bilo torej uživanje na plaži bolj kot ne le fantazija. Se tolažim, da bo drugo leto bolje, ko bo že tako velika in bomo prerasli fazo "vse v usta".
Drugo leto si želim, da bi šli na morje sami, kajti letos smo vedno imeli s seboj stare starše. Pa nimam nič proti njim, le manjkal je tisti občutek družinske povezanosti in spontanosti, kajti še vedno se moraš prilagajati ostalim, četudi dojenček večinoma narekuje ritem dneva.
 
Ja, poletje odhaja, bežijo dnevi in vse bolj se zavedam, da tudi moj čas porodniške beži h koncu. Uživam v vsakem trenutku, imam tudi željo po drugem dojenčku, a počasi ... naj si telo opomore, naj ujamemo bioritem, ki ga včasih še sedaj iščemo, a to je to kar želim, otroški smeh v hiši in veselje ob gledanju svojih odraščajočih otrok.
 


 

Plastik fantastik

Ne maram činik čanik in najbolj sem vesela, če za spominek iz tujih mest ali držav dobim kakšno kulinarično dobroto, značilno za tiste kraje. Potem pa ... kdo bi me razumel, se sprehajam po mestu Krk in zagledam plastične rožice ter metulje, ki plapolajo sem ter tja na solarno energijo. In prijelo me je, da si jo kupim. No ja, morda pa le ne bo nekoč pristala na smetišču.