Brez dvoma sem družinski človek, pravzaprav zelo zelo družinski človek. Najbolje se počutim v krogu svojih bližnjih. Včasih kar ne morem verjeti, da sem si ustvarila že svojo družino, ker se še vedno počutim kot otrok.
Da je povezanost med družino še kako pomembna, pa sem občutila v teh dneh, ko sva bili z dojenčico sami 10 dni. I.je moral na službeno pot in tako sva bili sami. Nama je minilo hitro, ker je vedno akcija in se nimaš časa niti usesti, šele ob večerih, ko je spala sem imela čas razmišljati ... razmišljati o tem kako naporno je samohranilkam, kako lepo je, če lahko z boljšo polovico deliš vse te magične trenutke, da skupaj opazuješ dete kako raste in napreduje in se skupaj čudiš vsem trenutkom in kako lepo je, da tudi I.zna ceniti vse to ter se čuditi. Ogromno moškim in tudi ženskam se razvoj njihovih otrok zdi samoumeven, midva pa se ji kar ne moreva načuditi. In to nas še bolj povezuje. Ljubezen, toplina, ogromno cartanja ... in tega nikoli ni preveč. Mnogi menijo, da preveč ljubezni škodi, jaz pa pravim, da je nikoli ni preveč in želim, da najin otrok odrašča v hiši polni ljubezni, ne pa v hiši hladu in strahu pred tem, da bi ga z ljubeznijo lahko razvadili.
Metuljčki so krasen spomin, darilo na to, da smo bili ločeni toliko dni - a v dobrem smislu - ker smo ponovno skupaj v še večjem prepričanju kako lepo nam je skupaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar