nedelja, 20. februar 2011

Benetke drugače

S prijateljico iz otroških let sva se odpravili na izlet v Benetke. Bil je čudovit, sončen, topel dan, brez oblačka. Da sva se izognili množici ljudi sva hodili po poteh kjer sva več ali manj bili sami. Maksimalno sva uživali, iskali domače pekarne in kavarne, ki jih obiskujejo domačini. Pika na i je bila razstava del Hieronymusa Boscha, ki ga obe občudujeva. Za spremembo sva cel dan govorili v angleščini, kajti ona odhaja za slab mesec v Ameriko in sva prakticirali najina znanja.
Ta dan bo ostal v zelo lepem spominu, predvsem zato, ker sva Benetke doživeli v njeni drugačnosti in zaradi globokih, iskrenih pogovorov - pogovorov o družini, o odpuščanju in vsem, kar pride zraven. Občudovanja vredno je, da imava tako zaupljivo prijateljstvo še iz otroštva.




sreda, 16. februar 2011

Harmonija

Današnja angelska karta je pokazala pojem harmonije. Ob tem pomislim na občutek skladnosti, usklajenosti, povezanosti ... vedno pravimo, da smo z nečim/nekom v harmoniji.

Zadnje čase vse bolj verjamem v moč prevladujočih misli: prevladujoče misli prikličejo v naša življenja točno tiste stvari, ljudi, dogodke, ki jih v tistem trenutku potrebujemo.
Ponoči sem sanjala, da sem v otroškem vozičku vozila majhno, mojo, najino deklico. Oblečena je bila v volneno jopico, na glavi je imela kapuco in bila je navihanih oči. V službi me je vse bolj prevzemala misel, da je čas za materinstvo - čas, ko si tega želim. Ne vem zakaj, a ravno danes sem si zaželela, da bi bil na SLO 1 kakšen dober film. In bil je. Away we go, film o mladem paru, ki pričakuje svojega prvega otroka in se podata na iskanje primernega mesta, kraja, kjer bodo zaživeli kot družina. Na poti obiskujeta stare prijatelje, znance in z vsakim obiskom ugotavljata kako srečna in morda še najbolj razumna bitja sta v tem svetu. 

So filmi, ki so lepi. In Away we go je te vrste. Preprost, nežen. Onadva se imata brezpogojno rada, skrbita drug za drugega, njun odnos je čist, iskren, topel, zavidanja vreden. Med njima je intimnost, naklonjenost, ki jo prepoznamo samo tisti, ki čutimo enako. Zato mi je bil film všeč. Ker sem v njiju videla naju z I. In če me kdo vpraša kaj me asociira na harmonijo je to odnos, kakršnega imava z I.


ponedeljek, 14. februar 2011

Praznovanja

Ljudje smo po svoji naturi egoisti in nemara tudi egocentrični, sploh kadar je govora o praznovanju rojstnega dne. Najbrž še ne vem kako gorečemu samotarju prija pozornost, da se na njegov praznik nekdo spomni nanj.

Skozi naša življenja vstopajo različni ljudje. Nekateri pridejo le mimo, spet drugi ostanejo določeno obdobje, nekateri pa so bolj ali manj prisotni skozi daljša obdobja. Nezavedno vsako leto potihem pričakujem voščila ljudi, ki mi v življenju nekaj pomenijo. Pa nočem tega, ampak me misli preglasijo.

Letos namenoma nisem praznovala v službi rojstnega dne, ker nisem želela. Vsako leto sem prinesla slaščice in se potem zahvaljevala za lepe želje ljudem, ki mi morda tega sploh niso želeli - zgolj zaradi ljubega miru. Tokrat pa sem ponosna na svojo odločitev, ker sem prva, ki se je uprla takemu praznovanju. Pa niti ne uprla, enostavno nisem prinesla slaščic in nihče jih ni niti pogrešal, kar je očitni pokazatelj, da ljudje sploh niso vedeli kdaj sem imela rojstni dan. Voščile so mi le tiste sodelavke, s katerimi sem se ujela že prvi dan, a njim nisem rabila naznanjat, da praznujem.
Vesela sem, da se je izteklo tako, kajti nerada sem v središču pozornosti pri ljudeh, s katerimi si nisem blizu.

Prijatelji in družina pa so se kot vsako leto izkazali za najdražje. Njihove lepe misli, želje in besede me opominjajo kako vesela in zadovoljna sem, da jih imam.


torek, 08. februar 2011

Krhko življenje

Nekoč sva se z I. pogovarjala česa naju je v življenju strah. Njega je strah, da bi se nekomu od bližnjih zgodilo kaj groznega, nekaj, kar ne bi bilo v njegovi moči, da bi lahko pomagal.
Zadnja dva dneva sem se tako počutila tudi sama. Moji dragi nečakinji se je razlil slepič in upamo na najboljše. Z očetom sva se dolgo v noč pogovarjala o življenju, vrednotah, odnosih, o tem kako krhko je življenje, kako nespametno zapravljamo čas za nepotrebne stvari. Če je res v življenju kaj vrednega so to dobri odnosi z družino, iskrenimi prijatelji in partnerji. Žal se šele v najtežjih življenjskih trenutkih izkaže  kako tesni so naši odnosi  in kako močne so med nami vezi.

Danes sem prebrala lepe misli politika Ari Vatanena, med drugim tudi svetovnega prvaka v reliju, ki je kot otrok izgubil očeta v prometni nesreči:
"Naučil sem se, da je življenje dar, a zelo krhek dar. Tistega dne sem se naučil nečesa, kar bi se morali naučiti vsi politiki: ugotovil sem, kako majhni smo kljub temu, da si domišljamo, da imamo moč. Nov dan ni nekaj, kar se ti samodejno zgodi, ampak je dar. Spoznal sem, da nisem nesmrten, zato je moje življenje tako lepo. Vsak trenutek je postal zelo dragocen. Zares pa štejejo le trenutki, v katerih ljubimo, in edine prave volitve so volitve življenja, kjer je na preizkušnji to, ali znamo ljubiti".




nedelja, 06. februar 2011

Vikend v gorah

Ne pomnim kdaj bi februarja bilo tako toplo. Za mano sta dva prečudovita dneva, ki sva ju z I. preživela v gorah. Še poleti nisva tako pridna. Bilo je zares prečudovito. Čeprav je bilo ponekod še precej snega je dišalo po pomladi.
Če bova nadaljevala v takšni formi, lahko junija že osvajava dvatisočake. Pogled na Triglav naju vedno znova očara in upam, da ga letos obiščeva.