ponedeljek, 14. februar 2011

Praznovanja

Ljudje smo po svoji naturi egoisti in nemara tudi egocentrični, sploh kadar je govora o praznovanju rojstnega dne. Najbrž še ne vem kako gorečemu samotarju prija pozornost, da se na njegov praznik nekdo spomni nanj.

Skozi naša življenja vstopajo različni ljudje. Nekateri pridejo le mimo, spet drugi ostanejo določeno obdobje, nekateri pa so bolj ali manj prisotni skozi daljša obdobja. Nezavedno vsako leto potihem pričakujem voščila ljudi, ki mi v življenju nekaj pomenijo. Pa nočem tega, ampak me misli preglasijo.

Letos namenoma nisem praznovala v službi rojstnega dne, ker nisem želela. Vsako leto sem prinesla slaščice in se potem zahvaljevala za lepe želje ljudem, ki mi morda tega sploh niso želeli - zgolj zaradi ljubega miru. Tokrat pa sem ponosna na svojo odločitev, ker sem prva, ki se je uprla takemu praznovanju. Pa niti ne uprla, enostavno nisem prinesla slaščic in nihče jih ni niti pogrešal, kar je očitni pokazatelj, da ljudje sploh niso vedeli kdaj sem imela rojstni dan. Voščile so mi le tiste sodelavke, s katerimi sem se ujela že prvi dan, a njim nisem rabila naznanjat, da praznujem.
Vesela sem, da se je izteklo tako, kajti nerada sem v središču pozornosti pri ljudeh, s katerimi si nisem blizu.

Prijatelji in družina pa so se kot vsako leto izkazali za najdražje. Njihove lepe misli, želje in besede me opominjajo kako vesela in zadovoljna sem, da jih imam.


Ni komentarjev: