sreda, 03. september 2014

Zakrnelost

Končno sem začela spet malo migati. Zdi se mi, da sem ena tistih, katero telo nikoli ne more postati dovolj gibčno in prožno, čeprav je menda to le stvar vadbe in vztrajnosti in to se da natrenirati. In priznam, da me nobena vadba ne motivira dovolj, če ni plačana. Sama doma vztrajam kakšen dan, dva, potem pa me mine. Potrebujem termin, ritual, red. In kako fin občutek je spet, ko pretegneš zakrnele mišice, četudi po vadbi poješ pregrešno dober muffin in najboljšo skodelico ingverjevega čaja.


Trma na kubik

Sebe najbolj spoznaš v odnosu z drugimi. O sebi sem imela mnenje, da sem mirna, potrpežljiva in da me redko katera stvar vrže s tira. Očitno sem v življenju vedno bila obdana z ljudmi, ki so te vrline izvabljali iz mene. Dokler se ni rodilo majhno bitje, ki odrašča iz dneva v dan in postaja vse bolj trmasto, svojeglavo in jeznoritno. Menda sem dobila najhujšo kombinacijo nebesnega znamenja in podznaka, kar si jih starš želi.

Nisem še videla tako močnega karakterja, tako močne volje in trme, ki ne odstopi od tega, kar si zamisli in četudi vpije eno uro skupaj. Ko nobena taktika ne zaleže in si že obupan od vseh idej, ki ne pomirijo tvojega otroka. In ne vem kdo lahko posluša svojega otroka uro skupaj, da vpije kot da bi ga iz kože dajal. Nikoli nisem dala na mnenje drugih, a včasih se kljub temu vprašam le kaj si mislijo zunaj, da počnem s svojim otrokom. Ko skušaš odreagirati mirno, ko skušaš odreagirati jezno, ko kaznuješ z novodobnimi metodami pomirjanja v sobi ... in ko prav nič ne uspe ter se sprašuješ kam to vodi ... ko nobena literatura ne najde odgovora, ki bi ustrezal tvojim razmeram ... takrat se usedem, spijem kavo in pojem čokolado ter upam kako se bo ta trma obrnila v njeno dobro, da se bo znala postaviti zase v tem rivalskem svetu in da ne bo odnehala zlahka. To je moja tolažba :) a kljub tem izpadom, ki so menda najbolj pogosti prav v teh letih sem najsrečnejša mama na svetu. Nikdar si ne bi želela drugače.



Prej-potem

V letošnjem letu nam je le uspelo izpeljati projekt Stanovanje. Kar naenkrat se je vse skupaj odvilo in sedaj stanujemo v večjem, prostornejšem in smo vsi veliko bolj zadovoljni. Zanimivo pa je, da nas je to stanovanje očitno kar čakalo. Prodajalo se je že pred leti, a takrat nismo imeli denarja, čeprav je bilo zelo mamljivo. Potem so se vselili novi lastniki in ostali tam dve leti, nakar so iz neke zapuščinske razprave podedovali hišo. Stanovanje je bilo spet na prodaj in tokrat se je obrnilo v naš prid. Sedaj smo nekaj mesecev notri, počasi dodelujemo detajle in eden izmed njih je domofon v novi preobleki :)

sobota, 15. februar 2014

Pustila sem srce ob srebrnem jezeru

Nikoli, zares nikoli se ne naveličam novih skodelic. Moja zadnja pridobitev je unikatni izdelek oblikovalke Polone. Užitek je piti iz nje kavo. Zasanjan pogled in kite v laseh ... moja asociacija nosi spomin na davno ljubezen, ko poletje tone v morje, za seboj pa še leta in leta pušča rane, grenke spomine in spoznanje, da njeno srce nikoli več ne bo celo. Košček je ostal tam. In brez koščka srca, življenje ne zna biti več popolno ...
 
 

sobota, 25. januar 2014

Ni zime brez snega

Vsi smo ga nestrpno čakali - sneg, pa četudi bo takoj skopnel. Ne maram zelenih zim. Rada imam belino, rdeče noske in lica, topli dom in tople napitke, da predramijo čute.
Dolgo nisem šla v snegu na sprehod. Proti večeru sem potrebovala oddih, kisik v kri, zbistriti glavo. A včasih to niti ni najbolj pametno, četudi sprva misliš tako. Odkar imam dete, pridejo redki trenutki, ki jih imam le zase. Takrat se mi v glavi rojeva tisoče stvari, spominov in ugotovila sem, da potrebujem konstanto zaposlitev, sicer razglabljam stvari preveč v detajle in dajem pomen dejanjem ali besedam, ki sploh niso pomembne, postanejo pa pomembne takrat, ko že naredim iz muhe slona.
V preteklosti sem mislila, da razglabljam stvari iz dolgčasa, pa temu ni tako. Sedaj ne poznam dolgčasa, pa se kljub temu ujamem, če imam kdaj prost trenutek, da razmišljam o stvareh, ki so nepotrebne. Očitno je to v nravi človeka, da se temu pač ne moreš izognit. In bolj kot se izogibaš, bolj te zaobjame. Morda se je najbolje le prepustiti toku ... in kljub temu, da je bilo lepo hoditi po snegu in srečati nikogar, je bilo tudi grozljivo - črna drevesa in črni gozd na beli podlagi ... podobno mojim prepletajočim se mislim.
 

 

ponedeljek, 20. januar 2014

Zimsko pomladni dan


Dolgo časa mi ni bilo za pisanje. Materinstvo me je povsem prevzelo, tisti občutek slepe zaljubljenosti, ki ponavadi traja dve leti, Frédéric Beigbeder bi rekel tri leta, potem pa pridejo občutki realnosti. Življenje se postavi na svoj tir, spet najdeš čas za stvari, ki si jih prej dajal na stran in ti niso bile pomembne. Starševstvo je dobrina, ki se ne more primerjati z ničimer drugim, je tako samosvoj občutek, ki ga razume le tisti, ki ga doživlja. Nikoli in nikdar ne bi več menjala za kaj drugega ali za življenje brez otrok. Pa verjamem, da bi se imela lepo tudi, če bi se odločila za življenje brez otrok, saj nikoli ne bi poznala drugačnega življenja. A sedaj ko ga poznam, je življenje eno samo veselje ... ves svet se vrti okoli moje sončice ... in ko grem na sprehod v januarskem dnevu, ki spominja na prvi pomladni dan, mi je žal le tega, da je ni ob meni – vsako minuto dneva. A vem, vsakdo mora biti malo sam s seboj ...




ponedeljek, 09. december 2013

Službena obdarovanja


Kljub temu, da je december eden mojih ljubših mesecev, pa me v tem mesecu najbolj udari po denarnici. Največ družinskih slavij je ravno v tem času, mnogo praznovanj in obdarovanj. Vsako leto obdarim svoje sodelavke in vedno se trudim, da s čim manj denarja pričaram pozornost. Letos sem izbrala praktične papirnate robčke božičnih motivov, jih zavila ter dodala angelsko sporočilo. Priročno, praznično in lično.
        


 

ponedeljek, 16. september 2013

Uporabna keramika

Obožujem keramiko, predvsem uporabno. Imela bi jo še in še ...  moja ljuba prijateljica se je poročila te dni. Ker s fantom/možem že živita skupaj in praktično ne potrebujeta ničesar, sta zbirala denar za poročno potovanje. Ker je moja najboljša prijateljica z že zares dolgim stažem ji nisem mogla podariti le denarja, tako neosebno se mi je zdelo. Zato sem se obrnila na fantastično gospo, ki izdeluje keramiko, da posebej za poročni par izdela posodo s sovama. Sove so njun zaščitni znak in bile so prisotne tudi na poroki, v takšni ali drugačni obliki. Bila sta navdušena, jaz pa še bolj, saj sem prepričana, da sem zadela bistvo. Nekaj pa morata imeti za spomin :)
 

 

ponedeljek, 08. april 2013

Kršenje pravil obdarovanja

Ko se govori o obdarovanju, se vedno spomnim na antropološko predavanje o pravilih darovanja. Predvsem o njegovi recipročnosti.
Kdaj se prenehati z nekom obdarovati? Nekdo mora prekiniti verigo obdarovanja in priznam, da je zame ta korak zelo težak. Se spomnite vprašanj tipa: si raje zapuščen ali raje zapustiš? Zase vedno trdim, da je »lažje« biti zapuščen kot zapustiti. In tako je tudi z obdarovanjem.
 
Hočeš nočeš, ko si ustvariš družino začneš živeti drugačno življenje. Včasih to pomeni, da narediš prioritetno listo ljudi, s katerimi se želiš družiti, saj enostavno nimaš veš časa posedati na kavi in klepetati z vsemi znanci. Sama sicer nikoli nisem imela liste ljudi, s katerimi bi se sestajala, temveč le ozek krog prijateljev, s katerimi pa sem ohranila stike tudi po rojstvu otroka. Navsezadnje to pomeni, da je prijateljstvo pravo, močno, trdno.
Zelo me je prizadelo, da mi oseba, za katero sem bila vedno prepričana, da sva prijatelja, ni niti čestitala ob rojstvu otroka – celo tako daleč je šlo, da je prekinila vse stike (ne rojstnodnevne voščilnice, ne novoletne voščilnice…). Sprva sem se še trudila vzpostaviti stik za srečanje, a vedno neplodno. Sedaj sem tudi sama odnehala. Pa sem že držala v rokah rojstnodnevno voščilnico za to osebo … da bi dokazala, da sem drugačna, ampak sem jo vrnila na polico. Ker je enkrat potrebno prenehati – če komunikacija poteka le v eni smeri.
Ne strinjam se, da je treba živeti le zase, za trenutek. Ker je to egoistično. In na svetu smo med drugim tudi za to, da smo odgovorni, ne le sebi, temveč tudi drugim. Ne moreš početi le to, kar ti trenutno ugaja kot tudi ne moreš biti le v družbi, v kateri ti je fajn. Ker si se v nekem trenutku svojega življenja zapletel s to osebo, stkal vezi in ustvaril pravilnik obdarovanja. Ne moreš kar izginiti brez da bi pojasnil zakaj ali vsaj omenil zakaj. Vse bi razumela (četudi najbolj banalne razloge), le tega ne, da gre mimo mene kot da sem zrak, čeprav sem s to osebo delila najintimnejše zgodbe.
 
Kako pa odreagirati v primeru, da se nekdo niti ne zahvali za poslano darilo? Saj ne pričakujem klanjanja, a vseeno se mi zdi, da neka osnovna pravila lepega vedenja še danes veljajo, kot npr. zahvala, če ti nekdo nekaj podari.
Očitno bom morala moj že tako ozek krog prijateljev še zožati. Na koncu ugotoviš, da ostane le eden ali dva, ki sta vredna tvojega zaupanja, še bolj pa spoznaš, da je edino družina tista, ki te vedno povezuje. In zato sem neskončno vesela, da sem imela možnost ustvariti svojo – kajti le moja srčka me napolnjujeta vsak dan z veseljem – nič drugega ni več pomembno.