Razmišljam, da bi doma ponovno začela z vadbo joge. Lahkotne joge, saj še vedno nisem povsem pri moči, da bi izvajala težje vaje. Vprašanje je le čas, kdaj mi bo uspelo z vadbo? Ko imam čas, grem raje spat. Včasih se mi zdi, da bi takrat najraje vse postorila: risala, pisala, brala, telovadila ... a moram poslušati svoje telo, ki pravi, da moram počivati. Včasih prehitro drvimo skozi življenje in si nakopičimo preveč stvari, potem pa nas telo izda - takrat je največkrat prepozno in že obležimo v postelji. A počasi se bom vrnila nazaj k meditaciji, saj jo že kar pogrešam. Ko sem obiskovala jogo, sem bila resnično bolj umirjena, prijazna, joga me je napolnila s pozitivno energijo. Takrat sem se tudi spopadala z osebno krizo in joga je bila nekakšna zaveznica pri reševanju osebne stiske.
Znanstveno je dokazano, da naj bi meditacija pomagala ljudem pri vzpostavljanju socialnih vezi. Z njeno pomočjo naj bi se počutili tudi manj osamljeni in bolj povezani z ljudmi, ki nas obkrožajo. Pa ne samo z ljubljenimi osebami, celo s popolnimi tujci naj bi bili bolj prijazni in imeli bolj pozitivna čustva. Prav tako meditacija pomaga, da sprejemamo sami sebe.
Končno sem začela spet malo migati. Zdi se mi, da sem ena tistih, katero telo nikoli ne more postati dovolj gibčno in prožno, čeprav je menda to le stvar vadbe in vztrajnosti in to se da natrenirati. In priznam, da me nobena vadba ne motivira dovolj, če ni plačana. Sama doma vztrajam kakšen dan, dva, potem pa me mine. Potrebujem termin, ritual, red. In kako fin občutek je spet, ko pretegneš zakrnele mišice, četudi po vadbi poješ pregrešno dober muffin in najboljšo skodelico ingverjevega čaja.
