Meditacija

Razmišljam, da bi doma ponovno začela z vadbo joge. Lahkotne joge, saj še vedno nisem povsem pri moči, da bi izvajala težje vaje. Vprašanje je le čas, kdaj mi bo uspelo z vadbo? Ko imam čas, grem raje spat. Včasih se mi zdi, da bi takrat najraje vse postorila: risala, pisala, brala, telovadila ... a moram poslušati svoje telo, ki pravi, da moram počivati. Včasih prehitro drvimo skozi življenje in si nakopičimo preveč stvari, potem pa nas telo izda - takrat je največkrat prepozno in že obležimo v postelji. A počasi se bom vrnila nazaj k meditaciji, saj jo že kar pogrešam. Ko sem obiskovala jogo, sem bila resnično bolj umirjena, prijazna, joga me je napolnila s pozitivno energijo. Takrat sem se tudi spopadala z osebno krizo in joga je bila nekakšna zaveznica pri reševanju osebne stiske.

Znanstveno je dokazano, da naj bi meditacija pomagala ljudem pri vzpostavljanju socialnih vezi. Z njeno pomočjo naj bi se počutili tudi manj osamljeni in bolj povezani z ljudmi, ki nas obkrožajo. Pa ne samo z ljubljenimi osebami, celo s popolnimi tujci naj bi bili bolj prijazni  in imeli bolj pozitivna čustva. Prav tako  meditacija pomaga, da sprejemamo sami sebe.

Nazaj k jogi

Septembra sem bila polna idej kaj bi lahko trenirala, sedaj pa iz tega ni nič in obiskujem le tečaj nemščine. Ker imam ogromno sedečega dela in me je ponovno začela boleti hrbtenica sem začela doma prakticirati jogo in vaje za hrbtenico. I. mi je naredil razpredelnico kamor zapisujem svoje vaje, kajti to je trenutno edina motivacija, da naredim kaj zase. Rada imam šport, a sem velikokrat prelena. Čeprav se bolje počutim po vsaki vadbi, hitro zapadem v lenobnost. Zato bo tabela dober nadzornik mojega zdravja. Bolj bo prazna, slabše se bom počutila in obratno.

Kadar vadim jogo si prižgem solno lučko, ki pozitivno vpliva na moje počutje. Ta svetloba me pomirja, navdihuje, daje mi topel in domač občutek, zato tudi z I. največkrat ob tej svetlobi gledava filme. Zdi se mi, da povsem spremeni najin kotiček.

Novoletna zaobljuba

Ponavadi ne delam novoletnih zaobljub, ker se je pogostokrat izkazalo, da se želje in nameni spremenijo. Tudi nisem človek ciljev, kajti to občutim kot pritisk. Raje se gibam neovirano, spontano in živim za trenutek. Najbolj sovražim vprašanja tipa kje se vidite čez pet let, kakšni so vaši prihodnji cilji…zato ne maram razgovorov za službo in morda tudi ne dobim pametne službe, ker se mi ne da pretvarjat in lagat. Kdo lahko z zagotovostjo pove kje bo čez pet let?

Že od nekdaj sem bila vztrajna in sem vedno zaključila tisto, kar sem začela. Ugotavljam, da cilje le drugače poimenujem. Vedno rečem, da si nekaj želim; npr. želim diplomirati, želim se učiti tujih jezikov… in ker vem, da bom to tudi udejanjila niti ne poimenujem tega kot cilje.

Cilje najbrž potrebujejo ljudje, ki so nedosledni pri uresničevanju svojih želja, ljudje, ki jih je potrebno vzpodbujati. Ne pravim, da je to narobe. Občudujem ljudi, ki si zastavljajo cilje in so pri tem vztrajni, saj namreč nenehno potrebujemo takšne in drugačne vzpodbude, da se lažje prebijamo skozi življenje. Cilji nas vodijo v prihodnost, želje nas ohranjajo v budnosti.

Moj cilj v pravem pomenu besede za 2010 bo izvajanje joge doma. Rada hodim na tečaj, toda to je premalo. Nikakor se ne morem pripravit do tega, da bi vadila doma. Danes sem dobila naročeno jogijsko knjigo in to bo moja vzpodbuda na poti k željenemu cilju.