ponedeljek, 31. december 2012

Toplina

Moje zadnje umetniško delo v letu 2012, mama in otrok. Mentorju ni všeč in bi jo najraje prebarval, meni se zdi pa lepa, topla. Pravijo, da moraš umetnino začutiti energetsko, sicer ti ni všeč. Zato pa je meni blizu, ker me ob njej navdajo materinska čustva in jo jemljem zelo osebno, navda me z vso toplino in ljubeznijo, ko pomislim kaj vse se je zgodilo v letu 2012, kako prelomno je bilo za nas, saj se je rodilo najino dete, najino zlato dete ... in nimam drugih besed kot to, da postaneš blažen in z dneva v dan še kar ne dojameš, da je dete tvoje, da si napolnjen z ogromno dozo ljubezni.
Naj bo zdravo, toplo v srcu, mirno in nežno 2013, naj vas navdaja z ljubeznijo in pozitivno energijo.
 
 

petek, 28. december 2012

Božični sejem

Najlepši praznik je božič. V njem je nekaj magičnega. Všeč so mi božični sejmi, kjer najdeš mnogo ustvarjalnih idej in izdelkov. Všeč so mi jelke, božični okraski. Vsako leto si obljubim, da bo naša smrečica izdelana iz ročno narejenih okraskov, pa me čas vedno prehiti. Morda pa mi bodo drugo leto pomagale majhne ročice.








 
 
 

Budimpešta

Ko si s svojim otrokom vsak dan skupaj, si ne predstavljaš, da bi bil od njega ločen. A dobro je, da greš malo stran, kajti včasih niti ne veš, da si potreben oddiha. Tako je bila odločitev, da grem za dva dni v Budimpešto težka, po drugi strani pa mamljiva. Sedaj ko se iztekajo moji porodniški dnevi je še zadnja priložnost, da izkoristim nekaj "počitka" zase. Je bila pa ta odločitev še bolj dobrodošla, kati tako se je dete navezalo tudi na očeta, ne samo na mamo.
S prijateljico iz šolskih dni sva se odpravili torej na izlet. Bilo je nepozabno, kot vedno, trenutki polni smeha, tem za pogovor ni zmanjkalo, kot ni zmanjkalo trenutkov za fotografiranje.
 








 
 

četrtek, 20. december 2012

Novi izzivi

V novo leto z novimi izzivi.
Tako je padla odločitev vodstva mojega podjetja in če že ne morem delati na svojem prejšnjem delovnem mestu, se vsaj lahko izkažem na povsem novem področju. Tako sem prepričala vodilne naj me premestijo v oddelek, kjer se bom učila novih stvari in ne na oddelek, na katerem sem bila povsem na začetku kjer imam znanja osvojena.
 
A da zadeve niso povsem enostavne, so mi dali vedeti, da na novem delovnem mestu potrebujejo kontinuiteto, kar pomeni, da ni zaželeno, da sem že čez dva meseca noseča. Da mi tega sploh ne smejo reči, ker me s tem totalno diskriminirajo, o tem ne bom zgubljala besed ... toda če si bom želela še enega dojenčka, se vsekakor ne bom ubadala s kontinuiteto podjetja. Kajti tudi oni niso povsem lojalni in so se me znebili zato, ker sem ženska in ker nisem všeč vodilni osebi, s katero sem se že na začetku sporekla, le-ta pa je v času moje porodniške vpeljala na delovno mesto njenega znanca. In sedaj ostane on, jaz pa ne. Sumljivo?? O tem se pač v našem podjetju ne govori, nihče ne pove zakaj me bodo premestili. Pa če bi vztrajala pri svojih pravicah bi dobila njihov odgovor ... a krizni časi kot so, raje ne vrtam pregloboko.
 
Izteklo se je precej boljše kot sem pričakovala in zares lahko rečem, da se veselim novega delovnega mesta, ekipe in znanja, čeprav vem, da bo naporno. Sicer ne dvomim vase in v svoje sposobnosti, upam in želim si, da bomo vsi zadovoljni.
 
Naj bo tudi za vse vas leto izzivov, pa ne preveč stresnih in napornih, naj bodo kreativni, polni upanja.

sreda, 19. december 2012

Bombardino

Ponavadi zjutraj spijem že toliko kave, da se moram v mestu v kavarni bremzati in odločiti za kaj drugega. Ne da bi bila škrta, ampak pitje metinega čaja v kavarni se mi res zdi pretirano drago početje, zato čaj naročim res redkokdaj, če le ni čajna hiša s posebnimi okusi čaja. Soka ne pijem, gaziranim pijačam se tudi izogibam ... kaj naročiti, če ne piješ kave? Zadnje čase me ogreje bombardino, ki me spominja na smučarijo v Italiji, na mrzle dneve brez sonca, ko veter brije v obraz in po nekaj fantastičnih spustih ogreješ telo v alpski gostilni ob bombardinu ... še nekaj let in bele strmijo bodo zopet vabile ...
 
 

ponedeljek, 17. december 2012

Kar bo pač bo

Jutri bo veliki dan, ko se bo odločilo o moji bodoči službi. Čeprav me je v petek odločitev vodstva dotolkla in sem vse do nedelje bila povsem brez volje, tudi ponoči sem sanjala službo in se nisem mogla sprostiti, pa se danes počutim povsem dobro.
Vsakdo razume svoj problem kot največji in najhujši. Imamo občutek, da smo povsem sami na svetu, a ravno s pomočjo in nasveti drugih ljudi lahko na problem pogledamo milejše. Vsi okoli mene mi zatrjujejo, da me ni doletelo ne vem kakšno zlo, glede na situacijo v podjetju, in morda imajo celo prav. A kljub temu težko prezrem dejstvo, da dejanja vodstva niso bila pravična. Vodnarka kot sem, me krivice zelo razjezijo in četudi povem nestrinjanje na glas, me najbolj boli to, ker se nič ne spremeni. Morda se le s sabo pomirim, da sem pač poskusila vse v svoji moči, čeprav nisem ničesar dosegla.
Tudi vreme je grdo, turobno in megleno, kot da že takšno počutje ni dovolj. Najbolj gnilo vreme, kar se da je te dni, zeleno z majhnimi krpami snega.
Ko bi le padal sneg, sijalo sonce ... tako na nebu kot v srcu. Kot je bilo še nedolgo nazaj.
 


 
 
 

petek, 14. december 2012

Razočaranje

Bilo je prelepo, da bi trajalo. Končno sem našla delovno mesto, ki mi je bilo všeč, imela sem super sodelavke in odličnega šefa, sedaj pa je vse šlo v franže. Po porodniškem dopustu se vračam v službo, a ne več v isto ekipo. Kar je huje je to, da me bodo prestavili na delovno mesto, kjer sem bila povsem na začetku zaposlitve. Totalna degradacija. In diskriminacija. Vem, da sem lahko hvaležna, da imam vsaj službo, ni pa prav, da smo  mlade mamice v tem podjetju tako diskriminirane. Niti ena ženska ni prišla nazaj na enako delovno mesto po porodniški in tudi jaz nisem izjema.
 
Imam možnost še enega delovnega mesta, kar bi predstavljalo večji izziv, vendar mi ni všeč šef. Arogance in nehumanosti ne prenesem. Sploh pa bi se za to mesto morala pošteno boriti in niti ne vem ali me zanima. Po eni strani nočem nazaj kjer sem bila nekoč, ker tam že vse znam in imela bi opravka z ljudmi, katerim bi se mogla bolj kot ne klanjati,po drugi strani pa bi bila služba manj stresna. In tuhtam, tuhtam, da pa bi se bilo vredno boriti za drugo delovno mesto, že zaradi principa, da bi jim dala vedeti, da ne morejo kar tako pometati z nami in nas degradirati. Čeprav vem, da ne bom nič dosegla, ker je v tem podjetju bolje biti tiho, saj ti hitro povedo kje so vrata ...
 
Povsem sem brez volje in nobenega veselja nimam več za službo. Pa tako sem rada hodila ... ne vem, ne vem, čez vikend moram premisliti in prav nič dobro nisem razpoložena. Najraje bi se zabubila stran od vseh, pozabila na vse, a na drugi strani čutim maščevalnost, česar me je strah, kajti takšnih občutkov ne poznam.
 
 

sreda, 12. december 2012

Te dni

Kolikor sem se veselila letošnjega decembra, pa mi zdaj sploh ni všeč. Še ne. Pa ga je polovica že skoraj mimo. Niti ne vem kdaj je tako hitro minilo. Namesto veselja me obdaja tesnoba. Nezavedno me očitno preganjajo misli na prihodnost. Šla bom v službo in konec bo moje porodniške. Pa ni štos v tem, da se ne bi veselila nazaj v službo, najbolj me preganja misel na to, da bom brez svoje dojenčice kar 9 ur. Kljub temu, da so sedaj dnevi ena sama rutina in da je trenutno glavni vzrok bivanja hrana, hrana, hrana - se mi zdi, da ves dan le nekaj kuhamo, meljemo ... pa me ta rutina osrečuje, kajti v njej je zabeleženih toliko dragocenih trenutkov - od novih zlogov do novih iger, ki si jih zmišljujejo tako majhna bitja, do vseh tistih nežnih objemov in stiskov, ki ti jih nudi tvoj otrok - vse to je neprecenljivo in tega bo časovno sedaj mnogo mnogo manj. Ja, to me mori. Pa vem, da bo spet vse ok, da se bomo vsi navadili na nov ritem in bo le-ta postal naša druga rutina, a tako se pač trenutno počutim - bedno, utesnjeno, turobno.
Dan bi moral imeti več ur ali pa bi morala biti nočna ptica, da bi lahko postorila vse tisto, kar me čaka, kar želim in ljubim.
 

 

sreda, 05. december 2012

Z našega okna

Obožujem pogled z našega okna na prostran gozd ter grad. Ne bi želela živeti v nižjih nadstropjih. Najlepši pogledi so zjutraj, spokojni, ko še mnogi spijo. Nekaj magičnosti, skrivnostnosti je v tem pogledu ...
 
 

ponedeljek, 03. december 2012

Čarobno vzdušje

Prišel je december, sneg in magija. Ne vem zakaj mi december vzbuja občutek čarobnosti, morda zaradi lučk v temi, mrzle zunanjosti in doma, ki je topel in v katerem se segreješ ob toplem čaju in v družbi najljubših. Za mnoge je to mesec turobnosti, žalosti, kajti december je v prvi vrsti namenjen tistim, ki imajo družino in prijatelje - navsezadnje smo na svetu zato, da skupaj delimo veselje in izkušnje. In kadar je človek sam, je hudo, prazniki pa vse skupaj le poslabšajo.
Tako sem simbolično prižgala svečko ob angelu, naj varuje vse tiste, ki so tega potrebni.