ponedeljek, 18. april 2011

Čudni dnevi

Zadnji teden se ne počutim dobro, čutim notranji nemir in nimam pretirane energije. Prejšnji teden nisem šla tečt in morda je tudi to razlog slabe volje. Tudi I. ni doma že več dni in zdi se mi, da preveč stvari počnem sama. Saj sem rada sama, tu pa tam, a preveč samote ni zame. Pri vsaki stvari se nekaj naučiš in moja spoznanja so ta, da potrebujem nekoga ob sebi, da z njim delim svoje misli, svoja doživetja ... človeku ni dobro biti sam in potrjujem to pravilo. Malo samote ne škodi, preveč samote pa me navdaja z žalostjo.

Šla sem tečt, tokrat sem ubrala drugo pot, mimo gozda, kjer sem vohala čemaž, dva metulja pa sta sledila mojemu teku. Bilo je lepo. Na poti sem nabrala rože in ugotovila, da doma nimam nobene vaze za travniške rože. Vsekakor je moj naslednji nakup povezan z nakupom vaze, morda si omislim kakšen unikat. Ni lepšega kot imeti čudovito vazo in dišeče cvetlice v domači kuhinji.


Zelišča

Mami mi je podarila čudovit lonec, odprt s petih strani, v katere poseješ semena zelišč. Nisem izbrala tistih zelišč, ki so napisana na loncu, kajti letos sem jih že posadila. Sem pa namesto njih izbrala zelišča, ki jih še nikoli nisem sadila, med drugim tudi koriander in limonsko travo. Nekje okoli 20 dni naj bi trajalo, da semena vzklijejo. Radovedno bom torej opazovala proces uspevanja, morda pa kaj požene.



nedelja, 17. april 2011

Ljubo doma ...

Moja prijateljica se je vrnila domov iz potovanja po ZDA. Zjutraj sva klepetali na balkončku, sonce je prijetno sijalo in uživala sem ob pripovedovanju njenih doživetij. Bolj kot kaj drugega sem jo občudovala, da se je odpravila tja sama, najela avto in se peljala 1000 km iz enega konca do drugega, letela iz enega kraja v drugega, uživala v deževnem gozdu na Havajih, se počutila svobodno in srečno ... Potovanje v Ameriko je bila njena dolgoletna želja in končno jo je uresničila. Malce me je bilo strah pred njenim odhodom, da morda ne bo razočarana, kajti želja je bila zares močna. Velikokrat je namreč v življenju tako, da budiš upe in pričakovanja do določenih krajev in tudi ljudi, potem pa si razočaran. A domov je prišla še bolj nadvušena kot pred odhodom.

Skrbi me le to, da ne bo več želela ostati v Sloveniji. Že dlje časa se tu ne počuti doma in resnično upam, da bo zbrala pogum in ureničila svoje želje - oditi iz Slovenije. To ji seveda privoščim iz vsega srca. Potovanje v ZDA je bilo njeno odločilno potovanje, potovanje za življenje ... mislim, da jo je še bolj obogatilo in okrepilo v smislu, da bo ta izkušnja rasla iz dneva v dan, vse bolj in bolj - dokler ne bo lepega dne spakirala in šla ... ter se ne vrnila ... pri tem pa ji seveda želim vso srečo sveta.

Da je moja zelo zelo dobra prijateljica pa lahko sklepate po darilcih, ki mi jih je prinesla iz potovanja - pozna me do obisti :)




Čas za rože

 Občudujem vse tiste, ki jim uspeva, da so rože videti zdrave in sijoče. Ko pogledam svoje rože imam vedno občutek, da se mučijo. Res je, da jih pretirano ne gnojim in zlijem le enkrat mesečno malo substrala. Ko poslušam druge kako skrbijo za svoje rože ugotavljam, da res ne rastejo kot bi morale ravno zato, ker jih premalo gnojim. A kar nimam srca, da bi jim vlivala gnojilo. Po drugi strani pa potem žalostno gledam kako usihajo. 

Danes sem presadila vse rože v stanovanju, vsak listek osvežila z vodo in jih namazala s kokosovim oljem. Za slednje nisem najbolj prepričana, da sem ravnala prav, a če je kokosovo olje dobro za mojo kožo, najbrž tudi rožicam ne bo škodilo.

Poznam določene ljudi, ki jim požene prav vsaka korenina, ki jo posadijo. Kot bi imeli kakšen urok, ki bi deloval na rastline. Ko bi vsaj jaz imela takšno srečo, ali znanje?

nedelja, 10. april 2011

Vrtičkanje

Kakšno srečo imamo, da si lahko privoščimo lenarjenje in izležavanje na vrtu, glede na to, da živimo v bloku. Vrtiček je oddaljen deset minut hoje od bloka, prijetno ob vodi, kjer se v vročih poletnih dneh lahko osvežiš. Si v stiku z naravo, poslušaš ptičje petje, spiješ osvežilno pijačo in poješ kakšen čevapčič. Vsi smo se ga že tako navadili, da si ne znamo predstavljati, če ga ne bi bilo.




nedelja, 03. april 2011

Najlepši kraji

Težko bi se odločila za najlepši kraj na svetu. Veliko jih je, največkrat so povezani s kakšnimi zanimivimi ali posebnimi doživetji. Res pa je tudi, da bi mnogo več krajev lahko naredilo tak vtis, če bi ga doživeli v boljših okoliščinah. Npr. kraj na sliki je Sagres, ki sem ga obiskala v oktobru 2010. Od napornega tempa po Španiji je Sagres predstavljal balzam za oči in dušo. Ko sva s T. zagledali kraj nama je srce dobesedno zaigralo, navdušenje je bilo na vrhuncu in nekaj časa sva le opazovali oranžen pesek in turkizno morje. Poleti se tu zbirajo surferji in mora biti kraj nabito poln, ko pa sva ga obiskali midve, ni bilo skoraj nikogar, kar je še stopnjevalo mero užitka.

Če bi prišla sem poleti, sigurno ne bi tako zelo uživala in bi me kopica ljudi nervirala, ker pa sva prišli ob koncu sezone se je Sagres v moj spomin zapisal kot raj na Atlantiku, kjer se srce umiri. Kraj leži na samem rtu Portugalske, kar še podkrepi misli, da si nekje na koncu sveta, kajti pred seboj vidiš le morje, morje, morje ...
Najlepši kraji so vsekakor subjektivni izraz naših čustev, našega trenutnega stanja razpoloženja, dogodkov, ki se v tistih trenutkih odvijajo v naših življenjih ... seveda so kraji lepi sami po sebi, a mi jim damo zgodbo in ta največ velja.




sobota, 02. april 2011

Pomladne barve v očeh

Končno so to sezono moderne barve, barve, barve ... in to pisane, pastelne, vzorci so rožasti in čim bolj živi. Pa bom le prišla na svoj račun z barvami. Rada imam rumeno, zeleno, vijolično, oranžno ... pozimi smo nosili rjavo, sivo, črno in če sem prišla s kombinacijo modro-rumene so vsi pravili kako sem že pomladna.
Nikoli nisem bila pogumna pri senčenju oči, vedno nosim rjave ali sive odtenke, danes pa sem si kupila kar nekaj barv, ki jih bom uporabila v prihodnjih dneh. Zdi se mi, da s starostjo postajam veliko bolj pogumna pri stilu oblačenja in make-upu. Prej nisem marala kratkih kril in rdeče šminke, zdaj pa nimam več predsodkov, celo nasprotno, všeč sem si. Morda pa je res, kar pravijo za ženske v tridesetih - da spoznavajo svojo ženskost in so v najbolj energičnih letih.


petek, 01. april 2011

Rakca

Te dneve preživljam sama in veliko ustvarjam. Ne vem še katero steno v stanovanju bom uporabila za morske motive. Z I. oba obožujeva morje, on bolj pod vodo jaz pa nad vodo in sem se zato odločila, da naslikam nekaj morskega.
Sprva sem imela v mislih samo eno rakovico, ker pa I. tako zelo pogrešam, sem dodala še enega raka, metaforično naju. Kakor se raka približujeta drug drugemu, tako tudi midva odštevava dneve, da se zopet vidiva.

Všeč mi je simbolika raka. Kot žival z oklepom predstavlja intimo, notranje, poduhovljenost. Vsi začetki življenja imajo nek oklep, lupino, kožo, ki jo morajo streti pred vstopom v življenje. Rak tako vse pomembno zavije, zadrži zase, hrani in čuva, zato so tudi izrazito materinski tipi. 
Nekatera ljudstva verjamejo, če sanjaš raka, da se ti bodo izpolnile vse želje. Meni ga ni potrebno sanjati, kajti imam ga ob sebi. I. je po horoskopu rak. Včasih sem v sebi nosila strah pred tem, da bi se moškemu predala v vsej svoji duši. Danes vem, da sem predanost zamenjala z lastninjenjem. Strah me je bilo, da bi si me nekdo lastil, kajti predanost človeku, ki ga ljubiš je nekaj najčudovitejšega.

"Pripadati nekomu po lastni volji je tako sladka ujetost, da presega sladkost svobode".
Nikoli in nikdar si ne želim, da bi me izpustil iz svojih klešč.