Nazaj k naravi

Kako čudovito je priti domov, se preobuti v superge in iti po okoliških hribih. Veliko pomeni že to, da se ne rabim peljati z avtom, če se hočem naužiti narave. Danes sem s seboj vzela fotoaparat in posnela nekaj fotografij pomladnih utrinkov.

Na vrhu svojega najljubšega hriba sem malce posedela, zaprla oči in se prepustila sončnim žarkom, ptičjemu petju. Kakšen mir in spokojnost. Tako bi lahko počela vsak dan ...

Vikend v gorah

Ne pomnim kdaj bi februarja bilo tako toplo. Za mano sta dva prečudovita dneva, ki sva ju z I. preživela v gorah. Še poleti nisva tako pridna. Bilo je zares prečudovito. Čeprav je bilo ponekod še precej snega je dišalo po pomladi.

Če bova nadaljevala v takšni formi, lahko junija že osvajava dvatisočake. Pogled na Triglav naju vedno znova očara in upam, da ga letos obiščeva.

September

September je nori mesec vsako leto. Je čas rojstnih dni, službenih izletov in odločanj o aktivnostih, ki jih bom obiskovala skozi leto. Vsak september premlevam ali bi obiskovala že ustaljene dejavnosti ali bi se odločila za kaj novega, na koncu pa ugotovim, da vsega ne zmorem in sta dve aktivnosti povsem dovolj. Ker sem zapečkarica in rada preživljam popoldneve doma, me tekanje od ene aktivnosti k drugi utruja in obremenjuje.

Letos sem si zadala obiskovanje nadaljevalnega tečaja nemščine in badminton. Trebušni ples, ki sem ga obiskovala lani so po šestih mesecih ukinili, ker je bila premajhna skupina in bi se morala voziti v Ljubljano, kar pomeni, da bi mi vzelo veliko časa. Dokler je jesen še gre, ko pa nastopi zima je žal problematičen sneg in vožnja z avtomobilom. Vem, da cestne razmere ne bi smele biti merilo oz. ovira, pa vendarle v blokovskem naselju ni prijetno priti ob večerih domov in ugotoviti, da so vsa parkirišča zasnežena in zasedena.

Morda pa le ne bi smela tako komplicirati in bi zadeve postale enostavne. Ampak to potem nisem več jaz …

Oh ta september, ki naznanja tudi konec pohodne sezone v visokogorju, vsaj zame. Tudi krave so v soboto odhajale iz počitnic nazaj v dolino. Ja ja, vsekakor je konec poletja.

Prvi letošnji dvatisočak

Po dolgem času sem šla s starši v hribe. K sreči so še dokaj mladi in predvsem vitalni, da gremo lahko skupaj kolesarit ali v hribe. Moj oče je vselej pripravljen na hece in pogostokrat mu grejo po glavi norčije, zato ga tudi vnuki obožujejo. Mami za razliko od njega drži vse skupaj na vajetih, da ne uidemo izpod nadzora.

Kadar gremo skupaj v hribe je mnogo fotografiranja iz različnih kotov, vseh možnih obraznih grimaz in norčij, kepanje na ledeniku in delanje stoj na snegu … skratka zabavno.

V gorah

Letošnjo sezono v gore sem začela dokaj pozno. Vikendi prehitro minevajo in vedno se nekaj drugega dogaja, da ne morem izkoristiti časa za v hribe. V avgustu imam namen ponovno na Triglav, upam, da bom do takrat že v kondiciji.

Ko pogledujem po sosednjih gorah čutim, kako smo majhni in prisotni le za kratek čas v vesolju. Koliko gora je še naokoli in nam ni dana možnost, da vse prehodimo in vidimo. Včasih me te misli spravijo v slabo voljo, čeprav le za trenutek, kajti vem, da proti temu ne morem nič. Užiti je treba dan za dnem in izkoristiti priložnosti tako, da naredijo dobro naši duši.

Čudovite poti

Z I. ne marava gneče. Na morje hodiva junija, ko je turizem šele v prebujanju, v hribih se izogibava organiziranih pohodov itn. Razlog ni v tem, da ne marava ljudi, nasprotno, sva družabna človeka, jaz morda nekoliko bolj sproščena v družbi že poznanih ljudi, le kadar se odpraviva na izlete uživava v družbi drug drugega in v miru, ki ga ponuja narava in njene lepote.

Tokrat sva vedela, da se ne bova izognila gneči, kajti vsi so bili zunaj na prostem in obeleževali 1.maj. Podala sva se v kotanje Kamniške Bistrice in se sprehajala po njenih čudovitih poteh. Sprva načrtovani eno urni sprehod se je podaljšal v pet urnega, kajti prelepo zelenje in struge Kamniške Bistrice te težko pustijo ravnodušne. In prav sva naredila, kajti očitno so danes vsi sedeli le na cilju raznih postojank, nikomur pa se ni dalo raziskovati naravnih biserov.

Bližnja sprostitev

Rada živim kjer pač živim. Največ mi pomeni to, da sem obkrožena z naravo in lahko od doma odidem s pohodnimi čevlji na bližnje hribe. Ne predstavljam si, da bi se za tedenski oddih po službi morala odpeljati v naravo.

Še posebej rada imam 680m visok hrib, ki je ravno pravšnji, če se želim na hitro razgibati. Ponavadi grem peš, v spomladanski in poletni sezoni pa tudi s kolesom. Razgled je čudovit, saj na eni strani sega vse do Ljubljane in Kamniško Savinjskih Alp, na drugi strani pa se vidijo Julijske Alpe in ostalo hribovje. Ko je v naselju že zdavnaj senca, tu še vedno sveti sonce.

Otvoritvena kolesarska sezona

Danes sem odprla kolesarsko sezono. Za prvo turo sem si izbrala 850m visok hrib. Dvakrat na poti sem sicer potihem zaklela, a je bilo vredno vsega napora. Narava je bila čudovita, predvsem pa mi je bil všeč mir, saj sem na poti srečala le dva kolesarja. Včasih nimam volje, da bi se odpravila migat, čeprav vem, da šport dobrodejno vpliva name in me napolni z energijo. Že od nekdaj sem potrebovala motivatorja. Zelo rada imam šport in se kar precej rekreiram, a vedno z nekom ob sebi, ki mi daje zagon. 

Sončna dneva

Zadnja dva dneva sta klicala po soncu, zraku, vetru, da prepihajo misli in napolnijo telo z energijo, potrebno za prihajajoče dneve. Še posebej, ker je bil prejšnji teden precej naporen. Hodila sem zjutraj od doma in prihajala pozno zvečer. Ko sem v soboto zjutraj stopila na sveži zrak, se mi je odvalil kar kamen od srca. To je bilo vse, kar sem pogrešala med tednom. Zrak, da napolnim pljuča in zadiham malo bolj umirjeno. Visokogorje je bilo čudovito. Pihal je topel veter, a tako sunkovito, da ti je jemalo sapo. Česa takega še nisem doživela. Oblaki so se premikali z ekspresno naglico, megla pa se je dvigala in spuščala tako hitro, da si ji komaj sledil… zanimivo je bilo opazovati te spremembe.

Ko so zunaj lepi dnevi težko ustvarjam. Sonce mi pomeni vir dobrega počutja in gibanja, dež in oblaki pa me navdihujejo za umetnost in kreativne zamisli, ideje.

Vprašanja v snegu

Naivno sem upala, da bo v hribih inverzija, pa sem namesto tega naletela na sneg. Že ko sva se z I. pripeljala pod Porezen je začel naletavati. Nisem mogla verjeti svojim očem. Pot je bila meglena in zasnežena, a kljub temu bolj prehodna kot pred 20 leti, ko je padala sodra in nisem videla pred sabo niti dveh metrov. Očitno me tale hrib preizkuša in se bom morala vrniti, kajti tudi danes ni bil razgled kaj prida. Le nekaj metrov več kot pred davnimi leti.

Kljub slabi vidljivosti je bilo čudovito, nikjer žive duše. Le jaz in I. ter škripanje dreves, kot bi poslušal stara lesena vrata, ki se počasi zapirajo. Veter je pihal in bilo je že precej mrzlo. Večji del poti sva hodila v tišini, kar pa sva govorila, je bilo v nemščini. I. zna zelo dobro nemško, saj je bil to njegov prvi tuji jezik, jaz pa se jo učim zadnja leta in tako vadim svoj besedni zaklad.

Ta teden je bil v znamenju miru, umirjenosti … spoznanja, da v življenju morda niso pomembni odgovori na vprašanja, temveč vprašanja sama. Vse preveč se ženemo, da bi doumeli bistvo stvari, kakršnihkoli pač že, toda morda zares preveč pričakujemo. Pomembno je, da o stvareh razmišljamo, čim večkrat, četudi ne dobimo odgovorov. Vprašanja nas oživljajo, nas delajo radovedne, zaradi njih raziskujemo … podobna so našim željam. Če bi znali odgovoriti na vsa vprašanja in če bi bile zadovoljene vse naše želje, bi življenje kaj kmalu postalo dolgočasno in nezanimivo. Pustimo jim naj rastejo, naj se razvijajo. Ko bomo imeli vse odgovore na vprašanja, takrat bomo nehali živeti.