Naivno sem upala, da bo v hribih inverzija, pa sem namesto tega naletela na sneg. Že ko sva se z I. pripeljala pod Porezen je začel naletavati. Nisem mogla verjeti svojim očem. Pot je bila meglena in zasnežena, a kljub temu bolj prehodna kot pred 20 leti, ko je padala sodra in nisem videla pred sabo niti dveh metrov. Očitno me tale hrib preizkuša in se bom morala vrniti, kajti tudi danes ni bil razgled kaj prida. Le nekaj metrov več kot pred davnimi leti.
Kljub slabi vidljivosti je bilo čudovito, nikjer žive duše. Le jaz in I. ter škripanje dreves, kot bi poslušal stara lesena vrata, ki se počasi zapirajo. Veter je pihal in bilo je že precej mrzlo. Večji del poti sva hodila v tišini, kar pa sva govorila, je bilo v nemščini. I. zna zelo dobro nemško, saj je bil to njegov prvi tuji jezik, jaz pa se jo učim zadnja leta in tako vadim svoj besedni zaklad.
Ta teden je bil v znamenju miru, umirjenosti … spoznanja, da v življenju morda niso pomembni odgovori na vprašanja, temveč vprašanja sama. Vse preveč se ženemo, da bi doumeli bistvo stvari, kakršnihkoli pač že, toda morda zares preveč pričakujemo. Pomembno je, da o stvareh razmišljamo, čim večkrat, četudi ne dobimo odgovorov. Vprašanja nas oživljajo, nas delajo radovedne, zaradi njih raziskujemo … podobna so našim željam. Če bi znali odgovoriti na vsa vprašanja in če bi bile zadovoljene vse naše želje, bi življenje kaj kmalu postalo dolgočasno in nezanimivo. Pustimo jim naj rastejo, naj se razvijajo. Ko bomo imeli vse odgovore na vprašanja, takrat bomo nehali živeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar