četrtek, 29. oktober 2009

Ustvarjanje ob Beethovnu

Kako vesela sem danes, da sem se končno spravila ustvarjat in to ob melodijah klasične glasbe. Nazadnje sem poslušala klasično glasbo v osnovni šoli. Obiskovala sem pouk klavirja in sovražila učitelja klavirja. Je pravzaprav edina oseba, ki je niti danes ne pozdravim na ulici. Moj učitelj je bil tri leta, potem pa sem zahtevala, da me premestijo drugam.

Spomnim se, da me je v šoli nekdo z vrati udaril v prst, da sem imela otečenega. Ker ni bilo še mobitelov, sem šla po pouku v glasbeno povedat, da ne morem igrati in me je ta osovraženi učitelj pustil 45 minut v sobi, kjer sem morala poslušat klasično glasbo namesto, da bi me poslal domov. Kakšna muka za otroka pri osmih letih! Všeč pa mi ni bil tudi zato, ker je bil povsem brez življenja in energije, pust in redkobeseden. Nobene prave motivacije ni dajal, najbolj pa se mi je zamerilo to, da me je poslal na izpit, četudi nisem bila pripravljena. Zato, da je lahko rekel, da bom ponavljala letnik, in takrat sem bila v tretjem razredu osnovne šole. Še danes se spominjam tega poletnega dneva. Mami mi je dala denar, da si grem po izpitu kupit veliko čokolado z lešniki, a ker izpita nisem opravila, si je nisem kupila. Takrat me je prizadelo predvsem to, da nisem dobila čokolade, danes se temu na glas smejim.

Torej, naslednje leto sem zamenjala učitelja in poučevala me je gospa, s katero sem se zelo ujela. Bila je zavzeta, energična a stroga, prava pedagoginja. Na izpit sem šla vedno šele takrat, ko je bila prepričana, da ga bom opravila. Rada sem hodila na njene klavirske ure, za rojstni dan mi je vedno prinesla čokolado in nikoli ni zahtevala, da bi nastopala. Še danes ne maram nastopati, čeprav sem bila vedno izbrana za vodenje šolskih predstav in obletnic. Čemur se ogibamo, le to nas največkrat ujame.

Z učiteljico sva še danes ohranili stik. Nikoli se sicer ne vidiva, si pa vsako leto pošljeva novoletno voščilo. In zaradi nje sem vzljubila klasiko, glasbo na sploh, čeprav bi lahko bilo povsem drugače. Ja, zelo pomembno je kdo nas v življenju obkroža. Beethovnova Za Elizo pa ostaja moja največkrat zaigrana melodija.


2 komentarja:

Pina pravi ...

Me veseli, da nisi opustila igranja klavirja zaradi tega človeka. To je velik dar, da znaš igrati kakršenkoli inštrument.
Moja najljubša skladba je Canon od Pachelbela, sicer pa rada poslušam klasično glasbo, le da je to res precej redko, žal.

Kačja pastirica pravi ...

Ooo, violine ... čudovita skladba!! Veš, saj tudi jaz ne poslušam pogosto klasične glasbe, vsake toliko me pa zelo prime in gane.