Pisanja

Rada pišem, prepisujem … rada tipkam, rada imam vse, kar je povezano s pisanjem. Ko še nismo imeli računalnika, sem pomagala mami tipkati razne priprave ter prepise za službo na pisalni stroj. Kot najstnica sem imela kup dopisovalcev. Izmenjavali smo si postre najljubših glasbenih skupin, z nekaterimi od njih pa sem razvila tudi prijetna poznanstva, ki so se tekom let razvila v iskrena prijateljstva.

Eno takšnih prijateljstev se je razvilo s T. Poznam ga že skoraj 15 let. Živi precej daleč, toliko, da ne moreva skupaj na kavo kadar bi želela. V pismih, ki sva si jih pisala kot najstnika sva drug drugemu razkrivala najbolj intimne, pristne in skrivne doživljaje, ki sva jih doživljala vsak na svojem koncu Slovenije in vsak v svojem krogu ljudi. T. je pravzaprav bil moj prvi moški prijatelj, takrat še fant - ne moški.

Spominjam se občutkov vznemirjanja ob pričakovanju njegovih pisem. Drug drugega sva hranila z besedami ter si vlivala pogum zaradi neuslišanih ljubezni ali nerazumevanja staršev. Po dveh letih najinih pisanj sva se prvič videla. Bilo je med poletnimi počitnicami in pri nas doma je preživel nekaj dni. Moji starši so ga takoj vzljubili, midva pa sva ob preživljanju skupnih trenutkov postala še bolj navezana drug na drugega.

Ko sem se razšla s svojim prvim resnim fantom je T. pripotoval k meni za nekaj dni. Pogovarjala sva se dolgo v noči in zdi se mi, da bi brez njega težje prebolela vso bolečino in strahove, ki so se takrat v meni porajali. Ravno prvo jutro, ko sva se pogovarjala pozno v noč sem imela vozniški izpit. Neprespana s podočnjaki sem ga ponosno opravila in ko sem prišla domov, je T. še vedno spal. Tako težki pogovori so bili za nama.

Klasična pisma so kasneje zamenjala elektronska, le-ta pa so postajala redkejša … videla sva se pogosteje kot prej in nujen je bil objem ter poljub. Pogrešam njegova pisanja, pogrešam njegova pripovedovanja, njegovo bližino in toplino… še vedno si kaj napiševa, sploh takrat ko nama življenje ne gre po godu … in kljub temu, da sva tako daleč in se najina pisanja ne morejo kosati s preteklimi, je med nama še vedno bližina, vez, ki sva si jo pletla skozi vsa ta leta in nikdar ne bo pretrgana. Vesela sem, da še vedno verjame v magičnost mojih besed in pomirja me kadar mi to pove. Občutek krivde me prevzame, ker je izgubil zaupanje v iskreno ljubezen in bolj kot vse, si želim, da bi jo prav on nekega dne ponovno odkril.

T. vlogo pisanja je danes prevzel nekdo drug. Le-ta je prisoten bližje (krajevno) v mojem življenju. Vidiva se skoraj vsak dan, a nimava priložnosti, da bi se pogovarjala. Zato si piševa in razvijava zanimive teme. Ta teden sem tekom najinega pisanja spoznala od kod izvira moja »želja« po moških prijateljih. V odnosu mama/oče. Z mamo nikoli nisem mogla govoriti o svojih ljubezenskih težavah, ker se mi je zdela v svojih pogledih preveč realna in konzervativna. Bila je idealna mama v potrpežljivosti, pomaganju nalog in učenju ter deljenju nasvetov o denarju ali splošnih pravicah, ati pa je bil tisti, s katerim sva na najinih izletih, ki sva si jih tradicionalno vzela samo zase vsako leto, razvijala teme o življenju ter odnosih med spoloma. Tudi stvari, ki so povsem domena mame ali žensk, mi je še vedno lažje zaupati očetu kot njej. Zdaj šele začenjam dojemati, kako pomembni so odnosi v otroštvu ter vpliv vzgoje, ki zaznamuje precejšen del poti tvojega življenja.