Moje bralno obdobje se je zopet pričelo. Iz knjižnice sem si prinesla precej knjig, ki bi jih rada prebrala. Že od nekdaj imam grdo navado, da berem najmanj dve knjigi hkrati. Kot si želim včasih hkrati pisati, risati, slikati, brati … tako je s knjigami. Preganja me ideja, da mi bo zmanjkalo časa za vse, čeprav ga imam na pretek, v smislu da je še celo življenje pred menoj. Upam.
Nekaj časa nazaj sem pisala o zakonu privlačnosti, kako v svoj svet privabimo tiste ljudi ali dogodke, ki so v harmoniji z našimi prevladujočimi misli. Prav to pisanje je spodbudilo, da sem prebrala Iluzije, ki govorijo o podobnem. Očitno so moje prevladujoče misli privlačile podobne. Magnet smo tistim, ki se od nas kaj naučijo oziroma se mi od njih, odvračamo pa tiste, ki se od nas nimajo ničesar naučiti.
Moje branje se istočasno ujema s temo filma, ki sem ga gledala te dni.
Film govori o mladem Američanu in mladi Francozinji, ki se spoznata na vlaku, ki pelje na Dunaj. On je namenjen na dunajsko letališče, kjer se bo vrnil nazaj domov, ona pa potuje naprej v Pariz. V kratkem času njune vožnje in klepeta si postaneta všeč, tako fizično kot intelektualno in tako ji on predlaga, da z njim preživi dan na Dunaju. Kljub temu, da drug o drugem ne vesta ničesar, sta si v 24 urah pripravljena razkriti najgloblje misli in strahove, poglede na življenje, smrt in ljubezen. Stvari, ki si jih v normalnih okoliščinah morda ne bi priznala ali tako sproščeno govorila o njih … ali pa je temu botrovalo dejstvo, da se nikoli več ne bosta videla.Njuno vandranje po mestu ju pripelje do trga, na katerem trebušna plesalka odpleše svoj ples. Ona mu začne pripovedovati o simboliki trebušnega plesa … in kar me je prevzelo je bilo ravno to, da sem nekaj časa nazaj o tem sama pisala ter da nikoli prej nisem videla filma, kjer bi nastopila trebušna plesalka…zakon podobnosti?
Vse bolj začenjam verjeti v to, da s svojimi mislimi (prevladujočimi!) nase vežemo tiste ljudi ali predmete (knjige, filme, glasbo …), ki nam v danem trenutku pomagajo živeti. Preprosto tako. Da jih točno takrat potrebujemo, da jih prej nismo in da bomo čez nekaj časa ugotovili zakaj in čemu … pa čeprav bodo takrat na vidiku že druge misli, knjige, filmi.
Čudovit konec tedna je bil, v znamenju spoznanj ter vonju narave!
4 komentarji:
:) En od mojih najljubših filmov in en od mojih najljubših igralcev...
Pa še to mi je prišlo na misel v zvezi z zakonom privlačnosti - če se nam v življenje kar naprej vrivajo ljudje, ki nam pravzaprav niso všeč, potem je čas, da se spremenimo. :)
Si gledala tudi nadaljevanje filma? Pravi, da se ljudje pravzaprav spreminjamo zelo malo. Zares se mi zdi, da se je spremeniti tako ZELO težko! Sploh pa spreminjati druge ... zadovoljen si lahko le takrat, ko sprejmeš sebe in druge kakršen si oz.so, z vsemi manjki in napakami.
Nisem videla nadaljevanja filma. Mislim pa, da so včasih spremembe nujne, ker si drugače lahko vedno zelo nesrečen.
Nadaljevanje je Before Sunset, meni je celo ljubši. V prvem je pridih romantičnosti, v drugem pa realnost, še več dialogov. Starejša sta 9 let in vsak ima svoje življenje. In konec je tako ... moraš pogledat!
Objavite komentar