Zakon podobnosti

Moje bralno obdobje se je zopet pričelo. Iz knjižnice sem si prinesla precej knjig, ki bi jih rada prebrala. Že od nekdaj imam grdo navado, da berem najmanj dve knjigi hkrati. Kot si želim včasih hkrati pisati, risati, slikati, brati … tako je s knjigami. Preganja me ideja, da mi bo zmanjkalo časa za vse, čeprav ga imam na pretek, v smislu da je še celo življenje pred menoj. Upam.

Nekaj časa nazaj sem pisala o zakonu privlačnosti, kako v svoj svet privabimo tiste ljudi ali dogodke, ki so v harmoniji z našimi prevladujočimi misli. Prav to pisanje je spodbudilo, da sem prebrala Iluzije, ki govorijo o podobnem. Očitno so moje prevladujoče misli privlačile podobne. Magnet smo tistim, ki se od nas kaj naučijo oziroma se mi od njih, odvračamo pa tiste, ki se od nas nimajo ničesar naučiti.

Moje branje se istočasno ujema s temo filma, ki sem ga gledala te dni. 

Film govori o mladem Američanu in mladi Francozinji, ki se spoznata na vlaku, ki pelje na Dunaj. On je namenjen na dunajsko letališče, kjer se bo vrnil nazaj domov, ona pa potuje naprej v Pariz. V kratkem času njune vožnje in klepeta si postaneta všeč, tako fizično kot intelektualno in tako ji on predlaga, da z njim preživi dan na Dunaju. Kljub temu, da drug o drugem ne vesta ničesar, sta si v 24 urah pripravljena razkriti najgloblje misli in strahove, poglede na življenje, smrt in ljubezen. Stvari, ki si jih v normalnih okoliščinah morda ne bi priznala ali tako sproščeno govorila o njih … ali pa je temu botrovalo dejstvo, da se nikoli več ne bosta videla.

Njuno vandranje po mestu ju pripelje do trga, na katerem trebušna plesalka odpleše svoj ples. Ona mu začne pripovedovati o simboliki trebušnega plesa … in kar me je prevzelo je bilo ravno to, da sem nekaj časa nazaj o tem sama pisala ter da nikoli prej nisem videla filma, kjer bi nastopila trebušna plesalka…zakon podobnosti?

Vse bolj začenjam verjeti v to, da s svojimi mislimi (prevladujočimi!) nase vežemo tiste ljudi ali predmete (knjige, filme, glasbo …), ki nam v danem trenutku pomagajo živeti. Preprosto tako. Da jih točno takrat potrebujemo, da jih prej nismo in da bomo čez nekaj časa ugotovili zakaj in čemu … pa čeprav bodo takrat na vidiku že druge misli, knjige, filmi.

Čudovit konec tedna je bil, v znamenju spoznanj ter vonju narave!

Izgubljeno s prevodom

Moj najljubši film je Lost in translation. Vse ostale filme pogledam le enkrat, kakšno izjemo morda dvakrat, Lost in translation pa je na mojem sporedu vsako leto vsaj nekajkrat. Je film, ki ti je zelo všeč ali pa ga ne maraš, ni neke sredine.

Bob, filmski zvezdnik srednjih let, ki snema reklamo v Tokiu ter Charlotte, pravkar diplomirana in poročena mlada gospa, ki je v Tokiu na poslovnem potovanju skupaj z možem, se spoznata v hotelu in tvorita med sabo globoko, nenavadno vez.

Charlotte išče svoje mesto v življenju, Bob pa preživlja krizo srednjih let. Oba potrta, rahlo zdolgočasena doživljata izkušnjo kulturne drugačnosti na Japonskem. Postaneta idealna družabnika za odkrivanje zmede ter veselja v jezikovni in kulturni različnosti ter medsebojne raznolikosti (generacijsko). Medtem ko se njun odnos iz dneva v dan poglablja, pa se z naglico bliža tudi čas njunega razhoda.

»Prevod« preprosto pomeni: kako prevesti oz. definirati življenje, kaj naj bi sploh pomenilo? Človekovo življenje naj bi bilo zapolnjeno s samoizpopolnitvijo, toda kdaj čutiš to izpopolnitev? Ko si mlad se sprašuješ čemu si tukaj, kaj si želiš, ko si v srednjih letih pa ugotoviš, da tudi takrat nimaš vseh odgovorov. Je to vse, kar lahko dosežem ali obstaja še več? Imaš nek začetek, živiš v sredini, tvoja zgodba in tvoje mesto v svetu pa se vsak dan neizbežno bliža koncu. Boš uspel zaključiti življenje kot bi želel ali se ne bo končalo niti po smrti?

Bob in Charlotte se tako znajdeta v izpopolnjevanju njunih želja ter vprašanj. Bob pomirja Charlote z nasveti o življenju in smeri po kateri naj bi teklo, Charlotte pa ga ves čas opominja kako ljubi svoje otroke in ženo. Različni odgovori za različne ljudi v različnih časovnih obdobjih.

Ljubezen med njima ni poželjive narave, oba čutita le čustveno in psihološko potrebo po druženju. Njuna tekanja po Tokiu, njun notranji svet daje občutek, kot da sta edina človeka na planetu. Čutiti je nekaj globljega, a preprostega.

Film nima nekega vrhunca, zato je za mnoge dolgočasen ali celo brez vsebine. Od filma lahko pričakuješ ravno toliko, kolikor vanj vložiš. Če želiš, da je tvoja življenjska zgodba zapakirana v celofan, potem vsekakor to ni film zate.

Je zelo čuten film, ki ga skozi ves čas spremlja tema osamljenosti in odtujenosti. Opominja, da nikoli ne bomo izvedeli vseh odgovorov, da pa pravzaprav to niti ni pomembno. Da naj se držimo načela: go with the flow in naj se nikoli ne ognemo kakšnemu resničnemu doživetju. Da obstajajo nenavadne vezi v življenju in si moramo pustiti, da nas notranje bogatijo. In da potrebujemo drug drugega za lažje shajanje v svetu odtujenosti (kot sta Bob in Charlotte osamljena, prav tako Tokio ne sveti v njegovi mogočnosti, a ko najdeta drug drugega, kar naenkrat mesto zaživi in z njim tudi onadva).