Angeli

Naj bo že konec zime, konec prehladov in mraza, konec dežja in sivine. Sonca, sonca, mama, daj mi sonca ... mi zveni v ušesih Ibsenova drama.

Tile zadnji dnevi so bili res naporni, kaj šele noči. Kadar je otrok bolan in ne veš kaj ga napada, se soočiš s strašanskim strahom. Občutiš nevednost, nemoč in le upanje te spodbuja, da ne obupaš. In ko bi moral otroku biti v oporu, tudi tebe popade jeza - ki se največkrat porodi iz utrujenosti in nevednosti. V nekem trenutku sem imela vsega dovolj, a že v naslednjem trenutku mi je bilo hudo, da sem se razjezila - vem, da sem le človek in včasih čustva preglasijo razum - a na neki točki res nisem več zdržala. Ko bi malčki vsaj govorili ...

 

Prebiram poezijo, Angele ... in verjamem, da je za vsakega od nas tam nekje ... in vem, da bo prišel spet nazaj angel zdravja, angel pomladi in angel veselja ...

 

Angelska sporočilca

Ob novem letu smo imeli družinsko navado, da je sestra pripravila angelska sporočilca z različnimi misli. Ideja mi je prirasla k srcu in letos tradicijo nadaljujem jaz, saj sem prepričana, da sestra tokrat ne bo imela angelskih sporočil. Leto 2011 je namreč prineslo ogromno sprememb, mnogo stvari se je zgodilo, ki bodo za vedno spremenila moje življenje.

Če pojdem povsem na začetek in naredim povzetek leta, bi rekla, da se je 2011 začelo precej razburkano. Z I. sva preživela najmučnejše obdobje najine zveze, po moji krivdi. Potreben je bil čas za celjenje, ki sva ga prebrodila in še bolj utrdila najino zvezo. Ne vem zakaj nas življenje tako preizkuša in ranimo vedno tiste, ki jih najbolj ljubimo. Včasih iz tega boja postanemo modrejši, zrelejši, včasih pa mnogo izgubimo. K sreči je moj boj premagal vse hudo in z I. sva povezana bolj kot kdajkoli prej. Spoznaš, da je življenje ranljivo in se v hipu lahko spremeni. Brez dvoma začneš ceniti tiste stvari in ljudi, ki ti dejansko osmišljajo svet. Ni več prostora za naključja, za puhle odnose in največkrat takrat spoznaš kdo so tvoji prijatelji.

Burno je bilo tudi na področju I. službe. Po dolgem iskanju je dobil delo in voljo. Ker imava službi zelo blizu drug drugega sva hodila skupaj in tudi te vezi te družijo. Poljubček ob odhodu, poljubček ob snidenju. In tako je kmalu nastalo dete. Še mesec in pol nazaj nisva vedela kam naju bo pot sploh vodila - ali narazen ali skupaj, a sem spoznala, da imava v sebi toliko ljubezni drug do drugega, da ni moglo biti drugače kot da ostaneva skupaj. In dete ni bilo rezultat nekega poizkusa utrjevanja zveze, temveč plod tiste najbolj globoke, iskrene povezanosti in ljubezni. Vem, da I. mnogokrat pri sebi premleva kako bi bilo, če bi se takrat drugače odločila ... mesec dni nazaj mi je zaupal, da si ne zna predstavljati življenja brez mene in sedaj brez najinega otročička. Tudi jaz ne.

Tako je leto minevalo v pričakovanju otročička, preživljala sva mnogo časa na morju in trosila še več ljubezni najinemu otročičku v trebuhu. Zgledalo je, da se bo leto izteklo mirno in bom rekla le: slab začetek, dober konec, pa ni bilo tako. Kot sem pravila že v prejšnjih zapisih, me je prizadela oseba, od katere to nisem pričakovala, in sicer moja sestra. Začela se je ukvarjati s produkti, ki so popolnoma spremenili njeno mišljenje in posledično tudi naše odnose. Seveda smo po njenem prepričanju vsi neprosvetljeni, ker razmišljamo drugače. Moti me ideja nasilnega prepričevanja. Vsak ima svoje mnenje, nikar ne vsiljuj za vsako ceno svojega prepričanja, ker boš na ta način izgubil prijatelje. In tako se je tudi zgodilo. Kljub temu, da je moja sestra, je v svojem življenju ne potrebujem. Nikoli nisva bili najboljši prijateljici, a vseeno sva se obiskovali, si mnogo stvari povedali, sedaj pa sva se popolnoma odtujili. Kadar se slišiva ugotavljam, da si nimava kaj povedati. Želim si, da ne bi bilo tako, a preko tega včasih ne gre. Kot sem omenila že prej: iz nekaterih bojev izstopiš modrejši in se naučiš vrednosti življenja ter odnosov, nekateri boji pa zahtevajo izgube - takšne, ki so dokončne. In z ljudmi, ki nenehno očitajo in zavidajo to kar imaš ne morem biti prijateljica, četudi je moja kri.

Tako nekako sem sklenila leto 2011. Naslednje leto bo vsekakor posebno zame, upam, da si utrnem trenutke za blog in objavim kakšen zapis. Obljubim, da se zapisi ne bodo vrteli okoli deteta, čeprav se zavedam, da bo težko, kajti to bo sedaj moj smisel bivanja. Upam, da najdem tudi kaj časa za ustvarjanje, vsekakor pa bo več zapisov na temo narave - če se bo le dalo, bomo mnogo časa preživeli na zraku.

Vse dobro, ljubeznivo v 2012!

Harmonija

Današnja angelska karta je pokazala pojem harmonije. Ob tem pomislim na občutek skladnosti, usklajenosti, povezanosti ... vedno pravimo, da smo z nečim/nekom v harmoniji.

Zadnje čase vse bolj verjamem v moč prevladujočih misli: prevladujoče misli prikličejo v naša življenja točno tiste stvari, ljudi, dogodke, ki jih v tistem trenutku potrebujemo.

Ponoči sem sanjala, da sem v otroškem vozičku vozila majhno, mojo, najino deklico. Oblečena je bila v volneno jopico, na glavi je imela kapuco in bila je navihanih oči. V službi me je vse bolj prevzemala misel, da je čas za materinstvo - čas, ko si tega želim. Ne vem zakaj, a ravno danes sem si zaželela, da bi bil na SLO 1 kakšen dober film. In bil je. Away we go, film o mladem paru, ki pričakuje svojega prvega otroka in se podata na iskanje primernega mesta, kraja, kjer bodo zaživeli kot družina. Na poti obiskujeta stare prijatelje, znance in z vsakim obiskom ugotavljata kako srečna in morda še najbolj razumna bitja sta v tem svetu. 

So filmi, ki so lepi. In Away we go je te vrste. Preprost, nežen. Onadva se imata brezpogojno rada, skrbita drug za drugega, njun odnos je čist, iskren, topel, zavidanja vreden. Med njima je intimnost, naklonjenost, ki jo prepoznamo samo tisti, ki čutimo enako. Zato mi je bil film všeč. Ker sem v njiju videla naju z I. In če me kdo vpraša kaj me asociira na harmonijo je to odnos, kakršnega imava z I.

Rojstvo

Pred časom sem izvlekla angelsko karto, ki simbolizira rojstvo. Še nekaj mesecev nazaj nisem razmišljala o otrocih oz. sem misel na materinstvo zamaknila v nek nedoločen čas v prihodnost. Z I. izgubo službe pa je misel o materinstvu začela vedno bolj rasti. Morda zato, ker sva se v tem času zelo zbližala in je še močneje kot ponavadi do izraza prišel občutek, da je on tisti, s katerim si želim ustvariti družino. Šele sedaj razumem ženske, ko govorijo o materinskem nagonu, kajti tudi jaz sem ga občutila. Gre za nek naval hormonov, ko razmišljaš o dojenčkih in si predstavljaš svoj vsakdan z njimi, noseče mamice opazuješ z občudovanjem, razmišljaš o imenih …

Verjetno nikoli ni najbolj primeren čas za otroke, vedno najdemo nove izgovore, da podaljšujemo starševstvo. Takrat ko imaš finančno stabilnost, nimaš časa ali želje, ko pa si brez denarja, pa najbrž razmišljaš bolj čustveno in iščeš neke vrste uteho v otrocih (da pobegneš od vsakdanjih skrbi v otroško čarobnost). Toda enkrat se moraš odločiti.

Življenje nas neprestano preizkuša. V zadnjih treh mesecih sem se spraševala česa si želim in kaj bi me osrečilo. Želim si, da I. čim prej najde dobro službo in da se preizkusiva v vlogi staršev. Sedaj, ko sva odvisna le od moje plače si ne upava sprejeti te vloge. Vem, da bi zmogla in bi imela pomoč najinih staršev, vendar želiva živeti čim bolj samostojno. Srčno upam, da bo jeseni primernejši čas za iskanje službe, prav tako pa si v prihodnosti želim boljšo službo tudi zase. Kjer sem sedaj, ne cenijo dovolj moje želje po novem znanju in napredovanju, jaz pa iz dneva v dan bolj stagniram. To me počasi ubija in vsak dan težje prihajam v službo.

Ravnovesje

Asociacije na ravnovesje so razmerja, odnosi, horoskop (tehtnica). Ljudje večinoma vsega, kar se nam dogaja skušamo uravnovesiti. Razmišljamo in tehtamo kaj je pomembnejše: kariera ali družina, ljubezen ali prijateljstvo … nekaj časa tehtnica lahko drži ravnovesje, slej ko prej pa se prevesi na eno stran.

Velikokrat razmišljam o tem ali je moje življenje uravnoteženo. Na splošno bi rekla, da je. Moje želje za prihodnost niso zahtevne. Želim si imeti dobro življenje, obkroženo z ljubimi ljudmi. Ne zanima me kopičenje denarja ali sprejemanje odgovornosti, ki nenehno spremljajo tak življenjski stil. Imam povsem racionalne razlage zakaj ne potrebujem luksuza.

V zadnjem času sem bila srečna. Moje življenje se je končno umirilo, bila sem zadovoljna, brez skrbi, I. izguba službe pa je zamajala ta mir in brezskrbnost.

Strokovnjaki pravijo, da je izguba službe v psihološkem doživljanju oblika žalovanja. Z Ž. sva bila prejšnji dan na kavi in žalosti me, da ne razume moje situacije. Njemu je služba pač služba, zaprta vrata pa priložnost za nove izzive. Se strinjam v eni meri, a stvari niso tako preproste kot se zdijo na prvi pogled. Služba dandanes ne pomeni le osnove za preživetje, temveč z leti postaja tudi pomemben del posameznikove identitete. Ne gre le za izgubo službe, temveč tudi za izgubo samospoštovanja, občutka, da o nečem ne moremo več odločati. Strinjam se z Ž., da služba naj ne bi bila najpomembnejši del posameznikove identitete, toda dejstvo je, da dobra služba spodbuja aktivnost, razumevanje s sodelavci pa pripomore k občutku pripadnosti. Simbolično zaposlitev pomeni, da je človek družbi koristen in potreben.

I. ni vrgel puške v koruzo in veva, da ni konec sveta zaradi tega. A jezna sem na vse okoli sebe, ker so tako indiferentni ter nerazumevajoči. Ah, bo že, saj je samo služba, pravijo. Od nikogar ne pričakujem usmiljenja, toda vsaj malo zanimanja, konstruktivnega pogovora ali razumevanja svojih bližnjih in prijateljev pa bi pričakovala. Tako sem dobila dodatno potrditev, da ljudje v večini mislijo le nase, kar me sploh ne bi smelo presenetiti. A me je. In včasih se "ah, bo že" ne uresniči.

Poslušnost

Moj angel Poslušnosti govori o avtoriteti, uslugah in službi. To so prve asociacije na temo poslušnosti.

Delo, ki ga opravljam zahteva precej poslušnosti in ubogljivosti, predvsem z moje strani glede direktorskih odločitev. Mnogokrat moram storiti stvari, za katere so drugi preleni. Zdi se mi neumno, da nekdo ne more npr. odnesti skodelice v lijak, ampak jo pusti na moji mizi, čeprav nikoli nič ne rečem, ker sem poslušna. Znam pa zelo dobro ločiti do koga moram biti poslušna in do koga nimam teh dolžnosti.

I. občuduje mojo lastnost zavzemanja zase in ne puščanja drugim, da me izkoriščajo. Ni mi nerodno zavrniti neke usluge, če menim, da je nekdo le prelen za to ali želi le igrati vodjo, pa to ni. Prenašam avtoriteto, če je le-ta upravičena, nikoli pa ne bom odstopila od svojega prepričanja, če trdno vanj verjamem samo zato, da bom nekomu ugodila – četudi je moj nadrejeni.

Poslušnost povezujem s psmi. Rojena sem v letu psa. Na splošno za pse velja, da smo pošteni in odkriti. Imamo globok čut za lojalnost, enakopravnost in pravičnost. Krivica me zelo prizadene, zato bi včasih želela, da določenih stvari ne bi vedela.

Prijateljem stojimo ob strani, zvesti smo jim tudi v nesreči. Ker sem očitno dobra poslušalka, velikokrat od druženja s prijatelji odnesem domov njihove težave, svoje pa obdržim, ker jih ni bilo časa predelati. Z leti sem zato razvila nek mehanizem predelave svojih lastnih čustev in problemov. Težko je najti pravega prijatelja in z vso gotovostjo lahko trdim, da je Žabica edina prijateljica, pri kateri nikoli ne bom naletela na neposlušnost. Nekaj njenih pisem in mailov me ohranja takrat, ko mi je najbolj hudo. Njen Pesek, ki mi ga je podarila me spominja na pozitivne pomene psa kot simbola. Všeč mi je grško/rimski pomen psa, kjer igra vlogo vodnika duš v onstranstvo in jim pomaga najti varno pot do cilja.

Angelske karte

Nedavno sem dobila angelske karte. Te karte ne napovedujejo prihodnosti, temveč predstavljajo odličen način za razvijanje intuicije in spoznavanje sebe. Karte same po sebi nimajo moči, s svojo lastno interpretacijo pa jim vlijemo pomen ter moč v smislu moči nad samim seboj.

Moj način igranja kart bo vezan na pisanje v blogu. Ko bom začutila določenega angela, bom izvlekla karto in o njem pisala (na vsaki karti je zapisana ena beseda - en angel). Ta angelska karta bo predstavljala moje življenje, moja čustva, spomine, materialne stvari ... vse tisto na kar me bo angel spominjal in asociiral. Zanimivo, o kolikih stvareh nikoli ne razmišljamo, dokler nismo "primorani".

Rada imam nenavadne stvari. In taka je tudi moja Angelika - prvi angel, ki sem ga dobila in me varuje.