Uvidevnost

Pomlad je že tu in veselo "vozičkamo". Moja punčka je k sreči tako zlato dete, da le redkokdaj joka tja v en dan. Le, če je lačna ali pa jo napenja v trebuščku. V vozičku spi vsak dan po 4 ali 5 ur. Kot mama sem seveda sedaj veliko bolj pozorna na zvoke v okolici in moti me vsak hrup, ki sem ga prej pasivno sprejemala. Vem, da mora biti otrok navajen spanja tudi v hrupu, a najbrž kot vsaka mama želim, da bi otrok spal karseda v mirnem okolju. Seveda ne živimo v idealnem svetu in nemogoče je biti zunaj 5 ur brez motečih dejavnikov, sploh spomladi, ko se začenjajo dela na vrtu in njivah, obrezovanje drevja in razna opravila na prostem, ki so vso zimo čakala, da se jih ljudje lotijo.

Mimoidoči se seveda ne ozirajo za tem, da voziš voziček in morda dete spi. Pa saj niti ne pričakujem, me je pa izredno presenetil naš poštar, ko sem nekega dne sedela na klopici in brala knjigo, pa me je vprašal ali dete spi. Pokimala sem mu in je prijazno rekel, da se bo z mopedom zapeljal raje naokoli bloka kot mimo naju, da je ne bo zbudil. No, to pa je lepa gesta in veseli me, da še obstajajo ljudje, ki jim je mar za druge, čeprav popolne tujce.

Človeška radovednost

Spodbujam radovednost, ki te žene k spoznavanju in odkrivanju nepoznanih stvari, poti, ljudi. Takšna radovednost je pozitivna, ker je pristna in krepi možgane ter bogati naša življenja. Od nekdaj pa nisem marala radovednosti, ki ji po domače pravimo "firbčnost". Temu pravim tudi negativna radovednost, ki se kaže tako, da ljudje ob nesrečah buljijo namesto, da bi pomagali, prisluškujejo pogovorom in kljub temu, da te niti ne poznajo želijo iz tebe izvleči informacije, ki se jih popolnoma nič ne tičejo.

Te dneve se soočam z radovednostjo vseh ljudi okoli sebe, ker se moje dete še ni rodilo, kljub temu, da sem že čez rok. Vsi so bolj nestrpni kot jaz in po pravici povedano mi gredo kar malo na živce. Kot da sem prva, ki je rodila čez rok ali kot bi se bali, da jih bom prikrajšala za veselo novico. Zelo malo porodov se zgodi na predviden datum in jaz nisem nobena izjema. Hodim redno na preglede in mojemu otročičku je očitno še vedno luštno v trebuhu. Vse sledi ob svojem času, zato sem se odločila, da se ne bom več javljala na telefon, ker me to dela nemirno. Pomembna sem jaz in nihče drug. Moti me, da so vsi drugi bolj radovedni kot jaz. Moja želja je le-ta, da bi bilo vse v redu in da bi rodila zdravo punčko ali fantka.

Sevilla

Sevillo si bova zapomnili po neuspehu najetja koles. Mesto je ogromno in vsi se vozijo z vespami ali kolesi. Izgledalo je enostavno, da si najameš kolo, a ko si želel uresničiti svoje namere je bilo vse prej kot to. Podali sva se v info povprašat kako sistem deluje in zopet sva naleteli na ljudi, ki niso znali angleško. Takrat sem imela dovolj te španske nerazgledanosti in sem povzdignila glas, če zares nihče v Španiji ne zna angleško? Punco na okencu sem očitno prestrašila, še T. je bila presenečena, kajti moja potrpežljivost sega visoko v nebo in se razjezim le v redkih primerih. Sevilla je bilo zadnje špansko mesto, ki sva ga obiskali in v sedmih dneh sva vedno govorili špansko, ker nihče ni znal angleško. Po pravici povedano sem jih imela dovolj, zdeli so se mi prav neumni in ne razumem kako lahko na info centrih delajo ljudje, ki ne znajo tujih jezikov?

Z najinimi kolesi ni bilo nič in sva se podali peš. Vreme je bilo idealno, 33 stopinj 7.oktobra. Uživala sem v sončnih žarkih, podaljšanem poletju, kajti letošnje poletje res ni bilo pisano na mojo kožo.

Ogledali sva si areno za bikoborbe, stolnico, kjer je grobnica Krištofa Kolumba, privoščili pa sva si tudi nakupovanje.

Ljudje iz preteklosti 2

Dolgo sem bila prepričana, da je zmožno nositi preteklost s seboj, ne da bi vplivala na sedanjost. Danes vem, da ni tako enostavno. Spomini le naj ostanejo, od njih se ne da živeti, vse ostalo pa …

V petek me je po dolgih letih poklical moj nekdanji fant, da se nahaja v bližini mojega mesta, če imam čas za kavo. Glede na to, da je minilo štiri leta odkar sva se nazadnje videla in se je vmes veliko stvari spremenilo, sem pristala, čeprav z neko neodločnostjo. Tisti dan sem se počutila tudi zelo bolehno in sem komaj čakala, da grem iz službe domov počivat. Ker pa res nikoli ni priložnosti, da bi se videla, sem popustila in si vzela tiste pol ure za kratko kavo in klepet, čeprav v pol urah težko nadoknadiš pogovor za vsa leta nazaj.

Nekoliko iz preteklosti … najina romanca se je razvila med poletnimi počitnicami. Sprva ji nisem pripisovala velike pozornosti, ker se nisem želela vezati na nekoga, ki živi 150 km stran, kljub temu, da se je leto zatem preselil v naše glavno mesto in v njegovi okolici ostal vse do danes. Romanca se je spontano nadaljevala in prehajala v zvezo, ki me je vedno bolj prevzemala, da sem se povsem zaljubila. Najin odnos je temeljil na neizmerni fizični privlačnosti in magnetizmu, kar je včasih bilo precej naporno. Vedno sem mislila, da bom razumsko natrenirala svoje telo, da bo umirjeno, ko se bova videla, pa tega nisem zmogla. Dejstvo, da ne zmoreš kontrolirati svojih občutkov zna biti utrujajoče, kljub sprva navideznemu vznemirjenju.  Ob njem nisem bila sposobna jesti, bilo mi je nenehno slabo, tresla sem se in nisem mogla dihati. Danes mi je povsem jasno, da tako ne moreš živeti v vsakdanu in da to ni odnos kakršnega bi si želela, čeprav sem vesela, da sem to občutila. Strast se mora umiriti ali nekje obstati, kajti takrat šele spoznaš resnična čustva.

 

Kljub izredni fizični privlačnosti, ki se je ohranila tudi kasneje ko nisva bila več par, pa se na ostalih področjih življenja, ki so bistveno bolj pomembna nisva najbolje ujela. Najina zveza se je velikokrat hranila z vzponi in padci njegovega razpoloženja, podkrepljenega z veliko mero ljubosumnosti. Kdor želi imeti mesto v mojem življenju, si me ne sme lastiti in to je bila njegova največja napaka. Kot prijatelja se izvrstno razumeva in si sproščeno lahko poveva precej globoke stvari, kljub temu da se dolga leta ne vidiva, kot par pa ne moreva funkcionirati. Velikokrat sem razmišljala o vzvodu strastnih zvez. Par, ki se zna pogovarjati in sklepati kompromise ne more živeti strastno. Strastna zveza se lahko rodi le med dvema, ki sta si karakterno zelo različna, a se fizično privlačita. To pa je lahko uspeh le na kratek čas.

Vesela sem, da sva se videla, saj v najini družbi nikoli ne manjka smeha in drug drugega napolniva s pozitivno energijo. Sedaj ima že majhno, luštno hčerko, sledi svojim sanjam in ambicioznosti, morda malce bolj zrel oz. realen glede svojih želja in pričakovanj, kot včasih, kar mi je všeč. In ne da bi potrebovala potrditev, ker že ves čas vem, pa kljub temu izrazim veselje, da sem srečna, ker imam zdaj I. in da se je zgodba iz preteklosti zaključila kot se je morala. Kakšna kavica na vsake toliko let pa nikomur ne škodi.

Ravnovesje

Asociacije na ravnovesje so razmerja, odnosi, horoskop (tehtnica). Ljudje večinoma vsega, kar se nam dogaja skušamo uravnovesiti. Razmišljamo in tehtamo kaj je pomembnejše: kariera ali družina, ljubezen ali prijateljstvo … nekaj časa tehtnica lahko drži ravnovesje, slej ko prej pa se prevesi na eno stran.

Velikokrat razmišljam o tem ali je moje življenje uravnoteženo. Na splošno bi rekla, da je. Moje želje za prihodnost niso zahtevne. Želim si imeti dobro življenje, obkroženo z ljubimi ljudmi. Ne zanima me kopičenje denarja ali sprejemanje odgovornosti, ki nenehno spremljajo tak življenjski stil. Imam povsem racionalne razlage zakaj ne potrebujem luksuza.

V zadnjem času sem bila srečna. Moje življenje se je končno umirilo, bila sem zadovoljna, brez skrbi, I. izguba službe pa je zamajala ta mir in brezskrbnost.

Strokovnjaki pravijo, da je izguba službe v psihološkem doživljanju oblika žalovanja. Z Ž. sva bila prejšnji dan na kavi in žalosti me, da ne razume moje situacije. Njemu je služba pač služba, zaprta vrata pa priložnost za nove izzive. Se strinjam v eni meri, a stvari niso tako preproste kot se zdijo na prvi pogled. Služba dandanes ne pomeni le osnove za preživetje, temveč z leti postaja tudi pomemben del posameznikove identitete. Ne gre le za izgubo službe, temveč tudi za izgubo samospoštovanja, občutka, da o nečem ne moremo več odločati. Strinjam se z Ž., da služba naj ne bi bila najpomembnejši del posameznikove identitete, toda dejstvo je, da dobra služba spodbuja aktivnost, razumevanje s sodelavci pa pripomore k občutku pripadnosti. Simbolično zaposlitev pomeni, da je človek družbi koristen in potreben.

I. ni vrgel puške v koruzo in veva, da ni konec sveta zaradi tega. A jezna sem na vse okoli sebe, ker so tako indiferentni ter nerazumevajoči. Ah, bo že, saj je samo služba, pravijo. Od nikogar ne pričakujem usmiljenja, toda vsaj malo zanimanja, konstruktivnega pogovora ali razumevanja svojih bližnjih in prijateljev pa bi pričakovala. Tako sem dobila dodatno potrditev, da ljudje v večini mislijo le nase, kar me sploh ne bi smelo presenetiti. A me je. In včasih se "ah, bo že" ne uresniči.

Prijazni ljudje

Oče moje direktorice je prijazen, starejši možakar. Večkrat pride k njej na obisk in rad spregovori nekaj besed z menoj. Moj oče hodi v službo mimo njegove hiše in se ob jutrih večkrat srečata ter pomahata. Kadar pride na obisk mi to vedno pove. Včasih prinese kaj sladkega za svojo hčer in tudi mimo mene ne gre praznih rok.

Danes sem bila ravno na kosilu, ko je prišel na obisk in mi na mizi pustil krof. Rada imam presenečenja in večkrat se zgodi, da me na mizi čaka kakšna sladkarija, potem pa ugibam čigavo darilce je. Tokrat mi je direktorica zaupala, da je krof pustil njen oče in z užitkom sem si ga privoščila skupaj s kavo, za lep konec delovnega tedna.

Ljudje iz preteklosti

Po sedmih letih sem na današnji dan srečala mamo svojega prvega resnega fanta. Vedno sva se dobro razumeli. Bila je ljubeča ženska, skrbna mama in pekla je najboljši burek na svetu. Imela me je rada in hudo mi je bilo, ko sva se s fantom razšla, saj sem vedela, da se bo s tem končala tudi najina bližina.

Včasih premišljujem kako čudna so naša pota življenja. Z nekom preživiš leta svojega življenja, si deliš najbolj intimne trenutke, skrbi in strahove, potem pa ta bližina in ljubezen kar izpuhti, da od nje nič več ne ostane. Vsak gre svojo pot, se morda nikoli ne vidimo več, še nedolgo nazaj pa smo si delili vso našo intimo.

Čudno je bilo po tolikih letih spregovoriti z njo. Kaj več kot vljudnih besedičenj pač ne moreš vprašat. Bila sem vesela, da sem jo videla in mislim, da ona prav tako. Lep občutek me je prevzemal, ko sem vstopala domov v blok. Na pragu sosedovega stanovanja sem opazila majhen šopek zvončkov. Nekdo jih je najbrž namenoma pustil pred vrati, za gospo, ki tam stanuje. Kaj ni življenje in prihajajoča pomlad čudovita, četudi nismo več blizu z ljudmi, s katerimi smo včasih bili? Mislim, da kot prebujajoča narava tudi v življenju pride čas, ko se moramo odpreti novim ljudem, novim izkušnjam in pustiti hladno zimo ter hladno srce za seboj. Kdo ve zakaj mora biti tako.

Skrivnostne identitete

Prejšnji dan me je klical oče, da me doma čaka pisemska kuverta in ne ve iz katerega kraja, ker nima žigosane znamke. Nekdo jo je moral prinesti osebno v nabiralnik in najbrž ne ve, da sem se med tem časom odselila.

Danes sem prišla po kuverto, v kateri je bila drobna čestitka in na zadnji strani je pisalo:

Že pred tremi leti sem dobila z morja razglednico s skrivnostno vsebino, brez podpisa. Pisava je bila podobna tej, a mi niti približno ni jasno kdo bi lahko bil. Dozdeva se mi, da nekdo iz daljne preteklosti, ki ne ve, da sem se odselila, po drugi strani pa me je zmotilo "da sem prijazna", kar pomeni, da mora imeti z menoj stike. Upam le, da ta nekdo ni nekakšen nevaren zalezovalec. Po eni strani godijo take pozornosti, po drugi strani pa je zoprn občutek, da ti nekdo namenja pozornosti, misli nate in ne upa izdati svoje identitete.

Precej let sem delala v foto studiu/trgovini ter imela vsakodnevne stike z ljudmi. Večkrat se mi je zgodilo, da sta mi starša ali sestra predala sporočilo ljudi (kako sem prijazna, da sem kot angelček ...) , ki so očitno imeli opravka z mano, jaz pa nisem vedela, da poznajo moje bližnje. Zanimivo je, da sebe sploh ne dojemam kot vedno prijazno, velikokrat sem neprijazna, hladna, odrezava ... in vse prej kot angelsko bitje.

Kot študentka se spomnim neke punce z vlaka, ki me je nekaj časa "zalezovala" iz železniške postaje do avtobusne, kjer sem čakala trolo. Nekoč se je le opogumila in me ogovorila. Vedela je kdo sem in kar precej podatkov o meni, a nikoli ni povedala kaj sploh želi od mene. Situacija je bila izredno čudna, ker je sama prej sploh nikoli nisem videla, ona pa je vedela toliko stvari o meni. Bila je izredno skrivnostna in ko sem jo vprašala od kod se poznava oz. od kje ve toliko stvari o meni, ni več govorila. Prosila sem jo, če ne želi izdati svojih virov informacij o meni, naj me pusti na miru. Od takrat naprej je nisem več nikoli videla.

Včasih premišljujem ... koliko ljudi misli nate, pa sploh ne veš; koliko tebi neznanih ljudi misli, da ve določene stvari o tebi, pa naj bodo resnične ali izmišljene; da nek popolni tujec z vlaka ve kdo si, kaj si, kaj počneš ... kaj ni grozljivo? Obenem pa daje občutek, da nikoli nisi popolnoma sam.