sobota, 19. december 2009

Skrivnostne identitete

Prejšnji dan me je klical oče, da me doma čaka pisemska kuverta in ne ve iz katerega kraja, ker nima žigosane znamke. Nekdo jo je moral prinesti osebno v nabiralnik in najbrž ne ve, da sem se med tem časom odselila.
Danes sem prišla po kuverto, v kateri je bila drobna čestitka in na zadnji strani je pisalo:



Že pred tremi leti sem dobila z morja razglednico s skrivnostno vsebino, brez podpisa. Pisava je bila podobna tej, a mi niti približno ni jasno kdo bi lahko bil. Dozdeva se mi, da nekdo iz daljne preteklosti, ki ne ve, da sem se odselila, po drugi strani pa me je zmotilo "da sem prijazna", kar pomeni, da mora imeti z menoj stike. Upam le, da ta nekdo ni nekakšen nevaren zalezovalec. Po eni strani godijo take pozornosti, po drugi strani pa je zoprn občutek, da ti nekdo namenja pozornosti, misli nate in ne upa izdati svoje identitete.

Precej let sem delala v foto studiu/trgovini ter imela vsakodnevne stike z ljudmi. Večkrat se mi je zgodilo, da sta mi starša ali sestra predala sporočilo ljudi (kako sem prijazna, da sem kot angelček ...) , ki so očitno imeli opravka z mano, jaz pa nisem vedela, da poznajo moje bližnje. Zanimivo je, da sebe sploh ne dojemam kot vedno prijazno, velikokrat sem neprijazna, hladna, odrezava ... in vse prej kot angelsko bitje.

Kot študentka se spomnim neke punce z vlaka, ki me je nekaj časa "zalezovala" iz železniške postaje do avtobusne, kjer sem čakala trolo. Nekoč se je le opogumila in me ogovorila. Vedela je kdo sem in kar precej podatkov o meni, a nikoli ni povedala kaj sploh želi od mene. Situacija je bila izredno čudna, ker je sama prej sploh nikoli nisem videla, ona pa je vedela toliko stvari o meni. Bila je izredno skrivnostna in ko sem jo vprašala od kod se poznava oz. od kje ve toliko stvari o meni, ni več govorila. Prosila sem jo, če ne želi izdati svojih virov informacij o meni, naj me pusti na miru. Od takrat naprej je nisem več nikoli videla.

Včasih premišljujem ... koliko ljudi misli nate, pa sploh ne veš; koliko tebi neznanih ljudi misli, da ve določene stvari o tebi, pa naj bodo resnične ali izmišljene; da nek popolni tujec z vlaka ve kdo si, kaj si, kaj počneš ... kaj ni grozljivo? Obenem pa daje občutek, da nikoli nisi popolnoma sam.

Ni komentarjev: