Sevillo si bova zapomnili po neuspehu najetja koles. Mesto je ogromno in vsi se vozijo z vespami ali kolesi. Izgledalo je enostavno, da si najameš kolo, a ko si želel uresničiti svoje namere je bilo vse prej kot to. Podali sva se v info povprašat kako sistem deluje in zopet sva naleteli na ljudi, ki niso znali angleško. Takrat sem imela dovolj te španske nerazgledanosti in sem povzdignila glas, če zares nihče v Španiji ne zna angleško? Punco na okencu sem očitno prestrašila, še T. je bila presenečena, kajti moja potrpežljivost sega visoko v nebo in se razjezim le v redkih primerih. Sevilla je bilo zadnje špansko mesto, ki sva ga obiskali in v sedmih dneh sva vedno govorili špansko, ker nihče ni znal angleško. Po pravici povedano sem jih imela dovolj, zdeli so se mi prav neumni in ne razumem kako lahko na info centrih delajo ljudje, ki ne znajo tujih jezikov?
Z najinimi kolesi ni bilo nič in sva se podali peš. Vreme je bilo idealno, 33 stopinj 7.oktobra. Uživala sem v sončnih žarkih, podaljšanem poletju, kajti letošnje poletje res ni bilo pisano na mojo kožo.
Ogledali sva si areno za bikoborbe, stolnico, kjer je grobnica Krištofa Kolumba, privoščili pa sva si tudi nakupovanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar