Lizbona

Iz Sagresa v poletnih čeveljcih sva se odpravili s hitrim vlakom v Lizbono, kjer je začelo deževati in dež kar ni ponehal. Vlak je vozil 220km/h in po nekaj urah sva izstopili v mrzlo lizbono, kjer so vsi bili oblečeni in obuti v škornje. Najbrž so naju postrani gledali, a saj niso vedeli, da sva prišli iz juga.

Vlak je ustavil precej kilometrov iz Lizbone in znašli sva se v totalnm kaosu. Že se je večerilo, taksi je bil predrag, edina možnost je bil metro do centra mesta. V vseh mestih sva si najprej priskrbeli zemljevid mesta, tukaj pa ni bilo nikogar na info točki, le gumb, ki si ga pritisnil, če si želel vprašati za pomoč Počutili sva se povsem izgubljeno, sistem podzemne železnice nama je bil tuj, kajti niti približno nisva vedeli v katero smer morava iti, da bi prišli v najin hotel.

Ogovoril naju je mlajši moški, če potrebujeva pomoč. Tina je bila nezaupljiva, kar jo razumem, saj ni pametno biti naiven v teh časih. Vendar je bilo toliko ljudi naokoli in policija na vsakem koraku, da me ni bilo strah. Z dlančnikom nama je poiskal v kateri ulici je najin hotel in naju usmeril kam morava na metro. Tudi neka punca nama je priskočila na pomoč, ker je videla, da greva na napačen metro. Res sva imeli srečo, da sva naleteli na prijazne ljudi, ki so nama pomagali. In vsi so govorili angleško :)

Lizbona kot mesto naju ni preveč očarala. Morda sva si vzeli premalo časa, da bi jo spoznali, so pa zato njeni ljudje naredili na naju izjemen pečat.

                                                                            spomenik odkritij

                                                                               muzej kočij