nedelja, 24. oktober 2010

Najhujši dan v življenju

Morda bi se komu moja dogodivščina zdela povsem brezvezna, nesmiselna, kaj šele vredna vseh živcev, meni pa je predstavljala najhujšo nočno moro. Zadnji dan najinega potovanja sva s T. leteli z Lizbone v Madrid, od tam pa v Benetke. Ko sva pristali v Madridu sva imeli le slabo uro do vzleta za Benetke. Ker na tabli odhodov/prihodov nisva našli najinega leta, ura pa naju je preganjala sva raje šli na informacije o letih ter so naju usmerili na odhodno mesto št. 810. Tam so nama mirno dejali, da sva na napačnem terminalu in se morava z avtobusom peljati skoraj 10km stran, da sva pa v vsakem primeru prepozni in da nama ne bo uspelo. Vseeno sva dirkali na drugi terminal, a ko sem bila na avtobusu in videla, da je madridsko letališče na dveh različnih koncih sem vedela, da nama ne bo uspelo. In res sva ostali ujeti na letališču. Kaj pa zdaj?

Najprej sem takoj klicala I., da najbrž ne bom uspela priti domov in naj ne hodi v Benetke, čeprav je že bil na italijanski meji. Planila sem v jok, ker nikakor nisem želela sprejeti dejstva, da bom morala še eno noč preživeti v Španiji, predvsem pa sva obe s T. bili tako zelo jezni, ker so naju uslužbenci napačno usmerili.
Preostalo nama ni drugega kot, da sva začeli iskati nadomestne lete. Hodili sva od okenca do okenca in ni bilo nobene možne povezave do Slovenije. Ne v Italijo, ne v Avstrijo, ne na Hrvaško, vse linije so bile polne ali pa so za tisti dan že odleteli. Takrat sem se še enkrat zjokala, kajti nisem mogla verjeti, da ne morem domov. Počutila sem se kot bi bila na koncu sveta. Nisem upala niti pomisliti na službo, da bom morala vzeti dodaten dan dopusta, kajti že tako je bil problem, da sem sploh dobila dopust. Prav tako pa nisem imela več energije, da bi se odpeljala v središče Madrida, z vso prtljago in tam iskati zasilno sobo.
T. ni motilo, da bi ostali še en dan, jaz pa sem želela na vsak način domov. Dovolj sem imela teh nesposobnih Špancev! Poleg tega, da ne znajo angleško, so naju opeharili še za pot domov. Besni sva šli nazaj na terminal, kjer naju je gospa napačno usmerila, a je žal odšla domov. Seveda je bila le najina beseda proti njeni in pod nosom sva se lahko obrisali, da bi dobili povrnjeno škodo. Kot zmešani sva iskali nadomesti vozovnici.

Pred tem sva našli na tleh 50€, ker pa sva naknadno videli, da nek fant mrzlično išče v denarnici in po žepih denar, sva predvidevali, da ga je on izgubil in sva mu vrnili najdene evre, kar pa nama je potem "nakopalo" težave...namreč, po treh urah iskanja sva le našli dokaj ugoden let napram drugim za 300€ na osebo, da zvečer letiva v Benetke. Denarja sva imeli le še za kosilo in vodo, kajti T. bi s svojo kreditno kartico plačala vozovnici. Hecala sem se kaj, če kartica ne bi prijela? In misel se je uresničila. Ves čas potovanja sva plačevali s kreditno kartico, zdaj pa ni delala. Pred očmi se mi je naredila tema in nekaj mi je govorilo, da je očitno bolje, da ostaneva danes še tukaj. Šli sva na bankomat, da bi spraskali skupaj denar za vozovnici, T. je klicala nujno pomoč na banko in zmanjkalo nama bi ravno tistih 50€, ki sva jih vrnili ... jaz sem klicala domov, da mi preko interneta plačajo vozovnico in ko smo ravno začeli postopek, je gospa še enkrat potegnila kreditno kartico in je delala! 
S kartami v roki sva veselo hiteli na zasluženo kavo in komaj čakali, da odpotujeva iz Španije. Letalo je imelo še enourno zamudo in res je izgledalo, da dneva ne bo nikoli konec.

Tudi T. se je vmes zjokala in ko sva s kartami v rokah sedeli na kavi sva spoznali, da se tudi v najtežjih trenutkih odlično znajdeva in sva pravi prijateljici. Moji domači so me ves čas bodrili, I. me je čakal in spremljal dogajanje vse do zadnjega, Ž. je tolažil in tudi iskal karte preko interneta ... takrat sem spoznala kako sem lahko vesela, da imam ljudi, na katere se lahko zanesem in mi stojijo ob strani. To je bil moj najbolj grozen dan v življenju, ker sem bila daleč stran od doma, predvsem pa zaradi občutka nemoči, da ne morem priti domov in da nisi figo vreden, če nimaš denarja (lahko bi potovala domov npr. za 1000€), da nihče ne govori jezika, ki ga znaš ... vse to me je iztirilo. Nasprotno pa T.starši sploh niso odreagirali na to najino dogodivščino. Njim se to ni zdelo nič takega in tudi iskat naju ne bi prišli naslednji dan, če bi slučajno leteli šele takrat. I. bi najbrž težko prišel naslednji dan v Benetke, ker je imel pomembne opravke, njeni starši in brat pa so bili doma. Žalostna sem bila za njo, da ima tako družino in razumem njeno željo po tem, da bi odpotovala iz Slovenije, kajti tukaj nima nikogar, na katerega bi se lahko oprla. Privoščim ji, da bi v tujini uspela, kajti njena želja po tem je zares močna. Sem ji pa dala vedeti, da družina ni vedno krvno sorodstvo, temveč ljudje-prijatelji, na katere se lahko zanese.

Ko sva prispeli v Benetke sva obe padli I. v objem, presrečni, da je konec tega dneva in konec teh odnosov z nesramnimi Španci. Ko so nama pregledovali ročno prtljago mi je uslužbenka začela v španskem jeziku govoriti nekaj o mojih oblačilih in sem se naredila, da je ne zastopim. Samo zato, ker so naju tako razjezili na terminalu sva se s T. odločili, da ne bova spregovorili niti besede špansko. Prosila sem jo, naj mi pove v angleščini, ker ne razumem špansko, nakar mi je odgovorila po špansko seveda, da smo na mednarodnem letališču in ves svet govori špansko. S T. sva se začeli smejati tej kontradiktorni izjavi in sva ji samo rekli: get some edjucation!

Ljubo doma, kdor ga ima.


1 komentar:

Pina pravi ...

Držim pesti, da je to najhujše, kar se ti bo kdajkoli zgodilo v življenju.
Hvala, ker si delila zgodbe s potepanja z nami, meni so bile zelo všeč, še posebej zato, ker me v tiste konce še nikoli ni odneslo...