Pomlad je že tu in veselo "vozičkamo". Moja punčka je k sreči tako zlato dete, da le redkokdaj joka tja v en dan. Le, če je lačna ali pa jo napenja v trebuščku. V vozičku spi vsak dan po 4 ali 5 ur. Kot mama sem seveda sedaj veliko bolj pozorna na zvoke v okolici in moti me vsak hrup, ki sem ga prej pasivno sprejemala. Vem, da mora biti otrok navajen spanja tudi v hrupu, a najbrž kot vsaka mama želim, da bi otrok spal karseda v mirnem okolju. Seveda ne živimo v idealnem svetu in nemogoče je biti zunaj 5 ur brez motečih dejavnikov, sploh spomladi, ko se začenjajo dela na vrtu in njivah, obrezovanje drevja in razna opravila na prostem, ki so vso zimo čakala, da se jih ljudje lotijo.
Mimoidoči se seveda ne ozirajo za tem, da voziš voziček in morda dete spi. Pa saj niti ne pričakujem, me je pa izredno presenetil naš poštar, ko sem nekega dne sedela na klopici in brala knjigo, pa me je vprašal ali dete spi. Pokimala sem mu in je prijazno rekel, da se bo z mopedom zapeljal raje naokoli bloka kot mimo naju, da je ne bo zbudil. No, to pa je lepa gesta in veseli me, da še obstajajo ljudje, ki jim je mar za druge, čeprav popolne tujce.
Ni komentarjev:
Objavite komentar