Nikoli nisem bila ena tistih, ki posedajo pred blokom in nimajo kaj drugega početi kot gofljati. Ponavadi vedno srečuješ ene in iste ljudi, vsak dan, ki vedo vse o drugih, včasih vedo o nas še tisto, česar sami ne vemo :)
Zaradi bolečin od operacije še ne morem na dolge sprehode in ker smo z dojenčico zunaj tudi po pet ur skupaj, mi ne preostane drugega kot da se pridružim "klubu gofelj". A ker po naravi nisem firbčna v smislu čenč, me prav zares ne zanima kdo napačno obeša perilo ali kdo preveč pije. Največkrat imam s seboj knjigo, pridružim pa se kakšemu pogovoru o politiki ali zdravi prehrani.
So pa zato kratki sprehodi čudoviti. Vsak dan je lepše, toplejše. Jutra preživljam tudi v družbi svojega očeta, ki mi je pravzaprav v veliko pomoč, da si lahko kaj skuham ali grem malo počivat in on pazi na dojenčico. Le-ta ga vsak dan bolj razveseljuje in komaj čaka, da pride jutro, ko jo spet vidi. Tudi sama komaj čakam, da se zbudi, če spi po 5 ur, da jo vzamem k sebi in pocartam. Kadar ni v vozičku in se nosi v rokah, radovedno opazuje okolico. Dnevi pa kar letijo in vse bolj se zavedam, da bo dojenčica že kmalu punčka, dekle, najstnica in ženska ... zato izkoristim vsak trenutek, da jo pozorno spremljam, opazujem. Iz dneva v dan se spreminja in včasih se kar ne morem načuditi, da je to bitjece raslo v meni in je sedaj tukaj z menoj. Ta močna in globoka čustva so nekaj nepojmljivega, tako polna in bogata ter rastejo z dneva v dan bolj silovito.
Ni komentarjev:
Objavite komentar